Črna Loka Metal Festival 2022, 2. dan

V Škofjo Loko oziroma natančneje v Pravljično deželo Gorajte na povsem svež festival Črna Loka Metal Festival 2022 sem se odpravil samo v petek. Glede na program in druge plane, konkretno obisk prekmurskega festivala Breka Fest XIII naslednji dan, je bila takšna odločitev zame najboljša. Kot marsikateri drugi obiskovalec tudi sam nisem mogel mimo potešitve lastne radovednosti oziroma vprašanja, kako hudiča bo vse skupaj izgledalo. In naj vam kar takoj povem, da je izgledalo odlično.

Čeprav je festival umeščen v povsem naravno okolje, je oddaljeno festivalsko območje samo nekaj sto metrov od glavne ceste. Ustrezne označbe organizatorjev na ključnih zavojih so pomagale, da je potovanje potekalo brez zapletov tako kot tudi vse druge zadeve okoli urejanja vstopnine in parkirnine pri blagajni. Po krajšem sprehodu mimo Pravljične dežele Gorajte se je na koncu ceste odprla velika jasa z zagrajenim prizoriščem in kampom. Glavni oziroma edini oder je postavljen poleg nadstreška, ki je služil počitku, prehranjevanju ali sedečemu opazovanju odrskega dogajanja, za tem nadstreškom pa je bila postavljena manjša »nakupovalna ulica« s šankom za pijačo, merchom, mizo od On Parole in šankom za hrano, ki je mimogrede bila preverjeno odlična. In še zadnja pikica na i, kar mi je izredno všeč: povsod je bilo možno plačilo z bančno kartico. Edina graja, ki jo »moram« na tem mestu izreči, je odsotnost vode. Ker smo bili sredi narave, je jasno, da je bilo treba vse potrebno tja dostaviti – tudi vodo. Osebno je kot enodnevni obiskovalec sicer nisem pogrešal, saj sem predhodno poskrbel zanjo, jo je pa morda kakšen uporabnik kampa, ko si je naslednje jutro želel umiti zobe ali skočiti pod tuš.

Toliko o infrastrukturi, zdaj pa h glasbi. V petek me je čakal je takšen program:
18.00 Sovrag
19.00 Ghost of Veronica
20.00 Daimona
21.15 Srd
22.45 Inferno

Sovrag na Črni Loki 2022:
Sovrag so nekoliko zamujali z začetkom nastopa, zato so morali na koncu izpustiti načrtovani dodatek. Kaj točno je botrovalo zamudi, nisem preverjal, hkrati pa tudi ni tako zelo pomembno. Po eni strani še bolje za band, da je začel malo kasneje, saj mu je popoldansko sonce neutrudljivo sijalo v obraz. Najmočneje se je proti vročini boril pevec, ki si je pri tem pomagal s pijačo in brisačo. Le slednjo bi lahko med norenjem kakšen krat več odložil. Če sem prav razumel dogajanje na odru, so zasedbo pestile tudi manjše tehnične težave, ki pa na samo izvedbo niso kaj dosti vplivale. Melodična mešanica black, death in thrash metala je z znanima komadoma z EP-ja Tribute To Death in še neizdanimi komadi, ki so prednjačili, pri navzoči gruči dolgolascev naletela na odobravanje. Sovrag so svoje delo prvega nastopajočega opravili tehnično suvereno, medtem ko jim še malo manjka, da bodo delovali povsem sproščeno na odru.

Ghost of Veronica na Črni Loki 2022:
Ghost of Veronica so melodična industrial black/gothic metal zasedba iz Prekmurja. Ker so njeni člani »razmetani« po različnih koncih Slovenije, nimajo dosti časa za pisanje nove glasbe, kar se pozna tako pri njihovi diskografiji, ki obsega po osmih letih delovanja še zmeraj samo en EP in en single, kot tudi v živo predstavljenih komadih, ki so ob vsakem nastopu isti. Sam s to okoliščino sploh nimam nobenih težav, saj sem z živo izvedbo EP-ja My Darkness Welcomes You in singla Izidor vedno znova povsem zadovoljen. Prav tako všečna je njihova najbolj sveža stvaritev Babylon The Great, ki pa je letos tudi že dopolnila dve leti. Skratka, z instrumentalno izvedbo sem bil ponovno zadovoljen, le vokal bi lahko bil glasnejši. Na splošno je bil zvok na Črni Loki bolj tih, tako da smo se lahko v določenih trenutkih tudi med koncertom pogovarjali brez čepkov za ušesa.

Daimona na Črni Loki 2022:
Po dveh dinamičnih in energičnih nastopih so Daimona na oder prinesli umirjenost in spokojnost. Sicer ne zmeraj glasbeno, kajti uporaba blast beatov tem atmosferičnim black metalcem sploh ni tuja, vendar temelji njihov performans na statičnosti. V praksi to pomeni nepremično izvajanje instrumentalnih oziroma vokalnih dolžnosti, zaradi česar poslušalec ob kombinaciji nepoznavanja komadov zlahka z mislimi odpotuje povsem drugam. In pri počasnih instrumentalnih delih posameznih komadov, ki jih uporablja band kot intro oziroma outro, se to zgodi še hitreje. V tej zvezi bi morda pomagalo dvoje. Kot prvo, da band čim prej izda ploščo, s pomočjo katere bi se njihovi sledilci lahko bolje spoznali z glasbo, kot drugo pa morda kakšen dodatek v obliki vizualne podpore dogajanja na odru. Morda kakšna enostavna vizualizacija, ki bi se vrtela v ozadju, tako da poslušalca ne odnese v prostem toku drugotnih mislih, temveč usmerjeno v duhu glasbe.

Srd na Črni Loki 2022:
Po Daimoni so Srd ponovno dvignili dinamiko na odru. Kar se mene tiče, je band oddelal svoj najboljši nastop, kar sem jih spremljal v živo. Daleč od tega, da so bili ostali slabi, toda na »Loki« je bilo nekaj v zraku, kar jim je zelo prijalo, posledično pa se je njihovo pozitivno razpoloženje poznalo na nastopu. Sicer morda zveni čudno, da sem uporabil besedo »pozitivno« pri opisovanju nastopa black metal zasedbe, kakršna je Srd, ampak mislim, da veste, na kaj ciljam. Pričakovano je bil pevec Goran ponovno najaktivnejši član na odru, večji del so bili zasluženo oči usmerjene proti njemu, saj je večino časa narekoval dinamiko performansa, toda tudi kitaristi niso dosti zaostajali. Bilo je dovolj gibanja po odru, naslanjanja rame ob ramo in čupanja, tako da je band dal jasno vedeti, kaj pričakuje od nas pod odrom. Od vsega dogajanja sem si med drugim zapomnil Goranovo igranje s stojalom za mikrofon, s katerim je med komadom Zev sna v taktu ritma simuliral gibanje nihala in s tem omejenost našega bivanja na Zemlji. No, vsaj tako sem si jaz to predstavljal oziroma razlagal. Odličen zvok pa je še enkrat več izpostavil pomembnost bas kitare pri glasbi od Srd, saj ta ne igra zakulisne vloge, temveč je enakopravna ostalima dvema. In ko sem ravno pri zvoku ... Ta bi ponovno lahko bil za odtenek glasnejši, sploh pri delih, ko nastopijo clean vokali. Toda celostno gledano ta manjši minus nikakor ni iznakazil nastopa peterice, ki se je sprva s šestimi komadi osredotočila na aktualni album Ognja prerok, zaključila pa z udarno Kupo trpljenja s prvenca Smrti sel in do zdaj v živo še neslišano izvedbo priredbe I Kill Everything I Fuck. Ugh!

Inferno na Črni Loki 2022:
Organizatorju je uspelo začetni zaostanek med posameznimi menjavami bandov nadoknaditi, zato so si lahko Srd privoščili en dodaten komad, hkrati pa je bilo dovolj časa za pripravo odra za češke Inferno. No, vsaj tako sem mislil. Kljub 40 minutam časa do napovedane ure nastopa so se stvari zavlekle, tako da so Inferno začeli z nastopom okoli 23. ure. Morda je predolgo čakanje vplivalo na to, da je bila publika pod odrom zdesetkana, morda je bila kriva utrujenost, morda pa tudi samo nezanimanje za band. Ta je namreč na oder in pod njega spet prinesel več statičnosti, ki so jo proizvajali tako glasbeniki kot tudi močna uporaba megle in monotone modre luči. Ob tej kombinaciji je človek lahko dobil občutek, kot da se nič ne dogaja, čeprav je glasba od Inferno še zmeraj starošolsko obarvana. A ta obarvanost je zgolj dodatek, v glavnem današnji Inferno nimajo več nobene zveze s tradicionalnim black metalom, kakršnega so recimo nekoč ponujali na split izdaji Triumph - Dark - Brotherhood s srbskimi kolegi The Stone. Inferno so danes bolj podobni Daimoni, kar pomeni, da stavijo na močno izraznost atmosferičnosti svoje glasbe. V tej luči so nam v celoti predstavili svoj aktualni album Paradeigma (Phosphenes of Aphotic Eternity), ki je lani izšel pri Debemur Morti Productions. Album je poln številnih preobratov oziroma menjav tempa, kar je zasedba znala dobro prenesti na oder, medtem ko so mi osebno v uho padli zanimivi bobnarski ritmi, ki niso ravno vsakdanji v black metalu, poleg teh pa tudi določeni riffi, s katerimi band po starošolsko gradi groovy ritem hitrejših in agresivnejših delov svoje glasbe. Medtem ko je bilo pri Srd nagovarjanja in komunikacije s publiko kar dosti, so jo Inferno v svojem slogu povsem zminimalizirali na nekaj gest in kretenj, kar pa je tudi ustrezalo kontekstu. Če ste torej ljubitelj tovrstne glasbe, bi vam Inferno skorajda morali biti všeč.

Ko ura še ni odbila polnoč, je bilo festivala konec. Kako dolgo je še trajalo rajanje v družbi DJ-ja, ne znam povedati, vem le, da so se le nekaj minut po nastopu Čehov že začela demontažna dela odra. Vsaj tako sem razumel možakarja, ki je visel na zadnjem stebru odra z orodjem v roki. To pa je tudi zame pomenilo odhod in topel občutek zadovoljstva nad videnim in slišanim, oboje pa v upanju, da drugo leto sledi ponovitev.