.jpg)
Dobre tri tedne po uradnem izidu svojega petega ploščka Grave New World so ekipa R.A.F.A.L. in najbolj poznani domači grinderji vabili v svojo družbo, da z njimi proslavimo ravno tega; se pravi, da se malo podružimo, skupaj poveselimo, po želji nekaj pojemo in popijemo ter tudi malo zaplešemo in zapojemo. Za glasbo je poskrbel kar gostitelj sam, a da zabava ne bi prehitro minila, so mu na pomoč priskočili še stanovski kolegi z imenom Ensanguinate. Čeprav slednji niso dopolnili še niti dve leti, so zadnje čase toliko prisotni na slovenskih odrih, da po mojem mnenju niti oni ne potrebujejo več posebne predstavitve.
Ob pol desetih zvečer so glasbeni del večera odprli ljubljanski death metalci Ensanguinate. Ker sem srečal band nedavno na odru škofjeloške Ostrige, kjer je četverica odigrala identičen set, sem načeloma vedel, kaj me čaka, zaradi česar sem se lahko bolje osredotočil na nepoznane komade, ki postajajo vedno bolj poznani. Poleg Hunted in Ghoul Presence z dema Entranced by Decay smo slišali še šest komadov, ki bodo v družbi še enega dodatnega komada vsi tvorili prihajajoči bandov celovečerni prvenec. Tega lahko pričakujemo enkrat naslednjo pomlad, komadi, kot so Cadaver Synod, Cerberus, Sublimation ali Vile Grace, pa so nam v živo povedali, da zna zasedba ustvarjati komade, ki so na prvo žogo, se pravi, da gredo hitro v uho, po drugi strani pa vsebujejo dovolj raznolikosti in tehnične razgibanosti ter posredujejo predvsem skozi kitarske solaže toliko nekih občutkov, da nudijo poslušalcu večplastno odkrivanje. Slednje poskuša predvsem frontman Andrej, pevec in kitarist, doseči tudi s svojim performansom, pri katerem igrajo pomembno vlogo posebno izdelana stojala za mikrofone, sveče, kar med nastopom death metal banda sploh ni pravilo, in konec koncev tudi uporaba ventilatorja, ki Andreju dviguje lase, medtem ko ta z divjimi pogledi spremlja izrečeno besedilo.
Čeprav so Ensanguinate zadnje čase vseprisotni na naših odrih, pa se med njihovim nastopom pod odrom še ni uspel razviti tisti pravi razvrat. Povsem drugače je bilo v tej zvezi, ko so na odru stale glavne zvezde večere, zasedba, ki je po 24 letih delovanja nedavno povila svojega petega varovančka, s katerim se je dodatno zasidrala v death metal vode. Že s prvim komadom Ever Haunting Presence z albuma Paroxysm Of Disgust je bilo moč čutiti naelektrenost v zraku, ki je povsem počila takoj z drugim zaigranim komadom Deathless, ki sicer zaseda uvodno mesto slavljenega albuma. Deathless je res odličen komad za poslušanje v živo, zaradi česar ne čudi, da se je publika nanj tako burno odzvala in že na začetku nastopa priredila moshpit, ki je dejansko trajal do konca. Hkrati pa sem si tovrsten odziv na najnovejše viže iz hiše Dickless Tracy razlagal v smislu, da je tako kot trojica na odru, ki se je odlično pripravila na svoj prvi nastop (za en komad se ji je na odru pridružil celo Andrej Čuk, ki si je s tem »izpolnil srednješolske sanje«) po več kot letu dni, tudi publika marljivo opravila svojo domačo nalogo in si že pred petkovim koncertom doma zarolala Grave New World več kot samo enkrat.
Pozitivna energija na odru je bila neposreden odraz pozitivne energije, ki je prihajala z odra predvsem od Cepota, ki je bil kot po navadi tudi besedno zelo razpoložen. A ker je možakar pred kakšnima dvema letoma postal prvič očka, kar je med drugim tudi sam izpostavil med napovedjo komada Devoured from the Inside (ta na CD-ju kot uvod vsebuje kratek posnetek bitja srca njegovega takrat še nerojenega otroka), so tudi njegovi nagovori zveneli očetovsko pokroviteljski; mosharje je prijazno opozoril, da naj pazijo nase in da naj vsakemu, ki pade, tudi pomagajo vstati, medtem ko naj ne polivajo piva, saj so pa otroci v Afriki žejni. Na takšen način so torej bili povezovani komadi iz različnih obdobij bandovega ustvarjanja, kajti kot sem že zgoraj namignil, se Dickless Tracy med nastopom še zdaleč niso omejili samo na najnovejše deathmetalske viže. V prvem delu njihovega nastopa smo namreč slišali tudi zimzelene komade, kot so Incubator of Death, Revenants ali Revenge of the Zombie, še več teh pa je bilo v drugem delu, ki je bil povsem grindersko kratek in obsegal komade, kot so Mass Media, Darkside, No More Swastika Troops ali They Killed Kenny.
Vidno izčrpana, a povsem nasmejana in zadovoljna trojica je po res energičnem nastopu zapustila oder in se vrnila v backstage k svoji torti, ki jo je zanjo pripravila ekipa Gromke, ki je posodila svoje prostore za ta poseben večer. Po slabih 90 minutah nastopa je lahko dvorana ponovno nekoliko zadihala, saj je pred tem, sploh zaradi obsežnega moshpita v sprednjem delu, skorajda pokala po šivih. Če torej vprašate mene, je praznovanje več kot uspelo.
