Po zelo kratki noči in hitrem preletu dogajanja prejšnjega dne sva se z Dejanom ponovno odpravila na pot. Nov dan je tako prinesel ponovno romanje v Ljubljano na drugi dan dogajanja Dirty Skunks Festa 2023, le s to razliko, da na pravočasni prihod na kraj zločina tokrat ni vplivalo nič, niti slabo vreme. Tudi drugi dan sem sam začel v Orto Baru, kjer je bilo ob mojem prihodu že vse pripravljeno za nadaljevanje dogodka, ki je že prvi dan šel v anale. Kaj je prinesel drugi dan, pa preberite spodaj. (Žiga)
Mist na Dirty Skunks Festu 2023:
Čast otvoritve drugega dne festivala je tokrat pripadala doom metal zasedbi Mist. Kot že dan poprej se je tudi sobotni začetek festivala odvil skladno s časovnico in kljub zgodnji uri in temu primerno žal praznejši dvorani so Mist svoj ritual začeli sicer žanru primerno s počasnejšim in zasanjanim doomom, ki pa nikakor ni uspaval, le popeljal te je v druge, neznane sfere. Odkar sem Mist prvič zasledil v živo, se vedno znova veselim snidenja z njimi in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Kot smo pa že poročali, se je zasedba pred nastopom razšla z basistko Nežo. Na pomoč je priskočil Urban Železnik, ki vihti bas pri Challenger, in svoje delo opravil več kot odlično. Mističnost in skrivnostnost glasbe Mist te enostavno prevzame, in to je bilo opazno tudi med občinstvom, ki so počasnejše, a veličastne riffe, podkrepljene z izjemnim vokalom, vsrkavali in se pozibavali v ritmih, ki so prihajali z odra. Mist so tokrat predstavili tudi dve novi skladbi Mountains and Soil, ki so me na prvo žogo zelo presenetili in definitivno vzbudili zanimanje po ponovnem poslušanju. 40 minut dolg nastop je v mojih očeh minil prehitro in kljub dejstvu, da so Mist za konec prihranili meni najljubša Free Me From The Sun in White Torch, bi si želel še kakšen komad več. (Žiga)
Decair na Dirty Skunks Festu 2023:
Kot že dan prej sem tudi tokrat svoje »romanje« od kluba do kluba v samem začetku omejil na Orto Bar, kjer so se počasi na nastop pripravljali hardcore metalci Decair. Odločitev, da ostanem v Orto Baru, je bila povezana tudi z dejstvom, da Decair še nisem ujel v živo in sem se enostavno prepustil dogajanju. Kot že rečeno fantje preigravajo nekakšno mešanico hardcora, modernega metala s progresivnimi niansami, ki toku glasbe poskušajo vliti določeno mero širine in razgibanosti. Žal pa je ob prvih zvokih dvorana še bolj samevala. Temu bi pripisal zgolj zgodnjo uro, kajti fantje so na odru svoje delo opravljali s pravo energijo in tudi s prav posebnimi vizualnimi učinki vzbudili zanimanje vsakega v dvorani. Ob poslušanju glasbe sem se večkrat vrnil v pozna devetdeseta, kjer so bili na pohodu premnogi nu-metal bandi, in kljub temu da nikoli nisem bil velik pristaš te zvrsti, me je nostalgija lepo presenetila in sem ob nastopu Decair kar užival. Fantje so poleg novejših skladb Scatter in Bliss večji del nastopa namenili komadom z EP-ja Through Distance, ki bo vsakega ljubitelja te zvrsti toplo presenetil. Proti koncu nastopa Decair se je tudi dvorana kar napolnila in publika je z vidnim zadovoljstvom ter aplavzom pospremila še zaključek koncerta. (Žiga)
Gründ na Dirty Skunks Festu 2023:
Prvi dan rojstnodnevne zabave Skunksov sem začel z ne povsem čistokrvnim punkom, enako pa se je pripetilo tudi drugi dan. Medtem ko Slovenjgradčani Bibliban močneje eksperimentirajo z žanri, so Gründ po drugi strani bolj tradicionalni naravnani, kajti preigravajo mešanico crusta, punka in hardcora. Rezultat so kratki in neposredni komadi, katerih primarni namen je zabava. Totalni šus neposredno v žilo. Ker sem spremljal njihov nastop iz zadnjega levega kota dvorane Channel Zero, zaradi debelega nosilnega stebra na sredini seveda nisem imel najboljšega pogleda na celotno dvorano. Nemoteno sem videl in slišal dogajanje na odru, kjer so razturali jezni in nepostriženi mladci, medtem ko se mi je enkrat vmes zazdelo, da sem nad glavami publike zagledal »letečo« nogo. Čudno sicer ne bi bilo, kajti sobota je s tega vidika ponudila dosti boljše in burne odzive publike, ki je prišla »razturit« Metelkovo. (Dejan)
Nefarious Vermin na Dirty Skunks Festu 2023:
Po skoku čez dvorišče sem že stal pred odrom Gromke in zrl v oči dvojca Nefarious Vermin. No, bolje rečeno sem občudoval njuna sončna očala, ki ne bi mogla biti bolj retro. Saj ne vem, ali sem bil bolj navdušen nad njunim black/death/crust metalom ali dejstvom, da se mi pred duhovnim očesom neprestano prikazuje Michael J. Fox v filmu Nazaj v prihodnost. Brata sta odigrala deset komadov, se pri tem seveda dotaknila prvenca Elongated Misery, in sicer s tremi komadi, nekaj komadov »vzela« z live ploščka Grind Kaos Live, poleg tega pa zaigrala še par komadov, katerih izvor mi je neznan. Sam po sebi se potemtakem ponuja zaključek, da gre za nove oziroma še neizdane komade. Kakor koli že, zaradi kračine komadov lahko kategoriziram njun nastopa kot kratek, divji in sladek. Kar mi je povsem ustrezalo. (Dejan)
Ashine na Dirty Skunks Festu 2023:
Moje zadnje dejanje večera v Orto Baru je pripadalo Ptujčanom Ashine. Zanimivo, da sem si prav za drugi dan festivala zadal zanimivo nalogo, in sicer da se posvetim bandom, ki jih do tedaj skoraj nisem poznal (seveda pa tukaj izvzamemo Mist). Tako kot Decair pred tem tudi Ashine niso ravno moja »skodelica čaja«, a tudi vsaka nova izkušnja nekaj šteje in v tem primeru me je tokratno glasbeno popotovanje v neznano še kako presenetilo. V primerjavi s predhodniki so Ashine oder zavzeli s pravšnjo mero arogance in že od samega začetka začeli trgati ter lomiti po inštrumentih in z njihovo mešanico modernega death metala z groovy ritmi ter thrasherskim poigravanjem razgreli ponovno dokaj prazno dvorano Orto Bara. Na tem mestu se mi je porajalo vprašanje, če je to le zatišje pred nevihto pred naslednjim bandom? A pustimo to ob strani. Ashine so z vsakim odigranim tonom in kljub manjšim tehničnim težavam pokazali, da s svojo zdaj že 10 let trajajočo prisotnostjo na odrih obvladajo vsak centimeter odra in tudi publiko podžgejo s pravim pristopom. Mene so prepričali in na tem mestu lahko vsakemu ljubitelju razgibanih in trših ritmov priporočam celovečerec Force Of Nature. (Žiga)
Sakrabolt na Dirty Skunks Festu 2023:
Hop, spet nazaj v Channel Zero, kjer sem želel ujeti drugi del nastopa Sakrabolt. Hardcore metal band iz Kranja mi je v zadnjih letih postal več kot poznan, tako da že točno vem, da igra četverica počasnejši, a konkretno groovy hardcore metal. Moja pričakovanja pa se niso nanašala samo na dogajanje na odru, temveč sem tudi pod njem pričakoval nekaj znanih obrazov, ki sem jih tudi našel. Sakrabolt se lahko pohvali z določenimi hardcore sledilci, ki jim vedno znova ponudi mikrofon, da odkrulijo kakšno kitico ali dve. Ta čas pevec izkoristi, da se pomeša med publiko, kjer izvaja svoje tipične akrobacije. Nastop od Sakrabolt torej nikoli ni samo glasbeno intenziven, temveč je tudi pravi športni podvig. (Dejan)
CarlxJohnson na Dirty Skunks Festu 2023:
Ni trajalo dolgo, pa sem že bil nazaj v Gromki, kjer so CarlxJohnson ravno končali s tonsko. Powerviolence zasedba, ki sem jo spremljal lani na istem odru še kot trojico, se je tokrat predstavila z enim članom več. Zasedbi se je (za stalno?) pridružil basist, ki je všečno zapolnil prej prazno mesto na odru. Baskitara k celostni podobi glasbe sicer ne doprinese dosti, temveč jo samo ustrezno dopolni, hkrati pa en član več v slogu pregovora »več nas je, lepše je« pomeni tudi večjo mero zabave. Ta pa je tudi daleč najpomembnejša pri tej zasedbi, ki še niti ni začelo v redu igrati, pa je že bila priča mosh pitu v prvih vrstah. V nadaljevanju se zadeve seveda nikakor niso umirile, temveč so se samo še stopnjevala do te mere, da so nekateri več časa preživeli leže na rokah publike kot stoje na svojih nogah. Edini minus nastopa: zasedba je že po 15 minutah naznanila zadnji komad, po nekaj dodatnih priredbah pa po vsega 20 minutah dejansko zaključila svoj nastop. Ultra kratko, ultra divje in mega sladko. (Dejan)
Gutalax na Dirty Skunks Festu 2023:
Ker so Postojnčani predčasno zaključili nastop, sem imel še več časa za malico, kot sem sprva načrtoval. Zato tudi nisem čutil nobenega pritiska, ko sem se ležerno odpravljal v smeri Orto Bara. To je bil moj prvi in edini obisk tega v soboto. No, saj tudi en dan prej ni bilo nič drugače, tudi tokrat me je zanimal glavni ali zadnji nastopajoči, in sicer češki Gutalax. Da nisem bil edini s takšnimi načrti, mi je bilo jasno, še preden sem se popoldan odpravil od doma proti Ljubljani. Vsi vemo namreč, da Gutalax privlačijo ljubitelje goregrinda kot drek muhe. Tako kot je zasedba že leta 2012, ko je prvič prišla v Slovenijo – takrat sicer na njen skrajni vzhodni konec – poskrbela za pravo zabavo pod odrom, tako je minuli konec teden morala stopiti samo na oder, pa se je zabava že začela. Sicer nimam pojma, s katerimi komadi je četverica zasmradila veliko dvorano Orto Bara, moram pa razočarano povedati, da so bili odzivi pod odrom dokaj zadržani. Sicer se bili mosh pit, stage diving in crowd surfing ves čas na sporedu, izveden je bil celo wall of death, toda uporaba straniščnih artiklov pa je bila zreducirana na minimum. Vsake toliko je poletela kakšna rolica papirja čez naše glave, kaj več od tega pa nisem zaznal. Gutalax so pripravili pravo žurko, ki ji je pa do razvrata še nekaj manjkalo. (Dejan)
Eruption na Dirty Skunks Festu 2023:
Seveda pa se na tej točki nisem mogel upreti skušnjavi in pred nadaljevanjem romanja sem iz golega firbca prisluhnil par komadom iz hiše Gutalax. Ti so dvorano v Orto Baru dodobra napolnili in nevihta se je začela. A ker sam nisem ljubitelj takšnih neviht, sem se kmalu odpravil na drugo postojanko večera, natančneje v Galo Halo, kjer so se na nastop pripravljali thrasherji Eruption, ki pa tokrat zame niso predstavljali neznanke in sem se njihovega nastopa ter končno nekakšne predstavitve zadnjega dolgometražca Tellurian Rapture v živo že zelo veselil. Točno ob uri na časovnici je tako Buco pozdravil publiko in z besedami: »Dobrodošli na zabavi!« otvoril thrash razdejanje brez primere. Kdor pozna Eruption, ve, da so njihovi aranžmaji veliko več kot le thrash metal v glavo in to v živo zveni tako dodelano, da se ob vsaki solaži, vsakem kriku enostavno naježijo kocine. Dejstvo, da je bila dvorana ob samem začetku koncerta bolj prazna, kot sem pričakoval, pripisujem romanju publike v Orto Bar, a smo zato vsi ostali bili priča pravemu razvratu. Peščica pred odrom je vseskozi norela in čupirala, kar je band še dodatno podžgalo. Najbolj sem se razveselil tudi starejših viž Drones in The Yearning, ki so priromale na setlisto, in se prepustil thrasherskemu toku in razgibaval stare vratne mišice, ki čutijo posledice še danes. Eruption so tudi tokrat pokazali, da brez večjih pomislekov sodijo v sam vrh slovenske thrash scene, in veselim se ponovnega snidenja z njimi. Do naslednjič. (Žiga)
U$IŁ na Dirty Skunks Festu 2023:
Na priporočilo sodelavke Ane sem šel preverit dvojec U$IŁ. Njeno priporočilo se je glasilo: »Če so ti všeč Jegulja, ti bosta morda tudi U$IŁ.« In ker sta možakarja v Channel Zero, kamor sem bil tako ali tako namenjen zaradi Human Host Body, sem na ta način ubil dve muhi na en mah. V dvorano sem prišel sredi nastopa, ko je bilo dogajanje že nekje na vrhuncu, vendar ne takšnem, kakršnega sem bil ta večer deležen na številnih drugih odrih. Kar pa tako ali tako ni mogoče, saj U$IŁ ponujata povsem nekaj drugega kot zabavljaško ali glasbo na prvo žogo. Sicer odsotnost vokala omogoča močnejšo osredotočenost na globok in masten zvok kitare ter razgibane bobnarske ritme, toda ob prvem stiku z bandovimi vižami kaj drugega kot sramežljivo miganje z vratom nisem uspel spraviti iz sebe. No, roko na srce, tudi večji del preostale publike ne, saj je glasba na trenutke tudi malo težka. Sam tega po tem kratkem druženju sicer ne morem zatrditi, a po reakcijah publike sodeč bi se pridružil Aninemu mnenju in tudi sam priporočal ta band vsakemu, ki mu instrumentalna glasba ni tuja. (Dejan)
Human Host Body na Dirty Skunks Festu 2023:
Preden so primorski Human Host Body lahko začeli, sem se kar nestrpno načakal. V kombinaciji z gnečo in številnimi gorečimi cigaretami pa sem že skoraj postal malo nejevoljen. A le skoraj. Ko so Human Host Body udarili, sem nato tudi skoraj vse pozabil. Četverica iz Kopra mi je predvsem v lanskem letu močno prirasla k srcu, zaradi česar nikakor nisem želel izpustiti njenega nastopa v prestolnici. Ob zadnjem srečanju z njimi, in sicer v goriški Mostovni, sem se konkretno navdušil nad njihovo split izdajo s Storm Of Sedition, na katerem boste našli dva nadvse odlična komada Grobovi globin in Disruption of the Power Process. Za prvega sem dokaj prepričan, da sem ga slišal, za drugega pa malo manj. Če ga band ni zaigral, je potem enega, ki mu je zaradi svojega osrednjega black metal riffa dokaj podoben. Tema ob bok pa je band postavil še svojo zimzeleno klasiko Upam, da pride vojna in kar nekaj novih komadov, ki so nastali med korono in še bodo izdani. Glede na slišano se lahko veselimo ponovnega black/death/crust d-beat punk napada na naša ušesa. (Dejan)
Kamra na Dirty Skunks Festu 2023:
Atmosferično-eksperimentalni black metalci Kamra so zame predstavljali zaključek dvodnevnega rojstnodnevnega festivala, na katerem je 40 bandov delilo svoje ekstremne viže s publiko, ki je bila večinoma lokalna, a med katero je bilo možno slišati tudi uporabo različnih tujih jezikov. Kako je bilo v tej zvezi med nastopom Kamre, sicer ne bi vedel, vem pa, da je bilo odlično. Tehnično brezhiben nastop je še enkrat več kronal performans vokalista N.K., zaradi katerega se mi je med prvim delom nastopa v mislih valila ideja o primerjavi z albumom De Mysteriis Dom Sathanas od Mayhem, nakar je to misel izpodrinila primerjava z Gaahls Wyrd. Morda bi instrumentalno primerjava z DMDS še šla skozi, toda vokalno pa je zgodba pri Kamra povsem drugačna oziroma bolj podobna Gaahlovim vokalnim spretnostim, ki segajo od recitiranja in clean petja do ekstremnega kričanja. Temu primerno razgibana je tudi glasba, ki te v določenih trenutkih zaziblje in popelje v višave, nakar te naenkrat s headbanging riffom prizemlji, da poleg duševnega obstoja začutiš še telesnega. Res vesel sem, da smo dobili Kamro in njena dva izdelka Conversing with Ghosts in Cerebral Alchemy. (Dejan)
Reach A. D. Na Dirty Skunks Festu 2023:
Še zadnje dejanje sobotnega večera je po thrash razdejanju v Gala Hali ter prisluhu uvodnih stihov temačnežev Kamra z moje strani pripadalo hardcorovcem Reach A. D., ki so me že večkrat presenetili s profesionalnim pristopom in dojemanjem scene kot take. Tokrat pa sem jih ujel z novim vokalistom Goranom, ki je zamenjal Matica, ki se je posvetil svojemu projektu Smedja in Smetke. Čeprav je bila ura že pozna in se je pričetek nastopa tudi nekoliko zavlekel, sem kljub utrujenosti vztrajal, saj Reach A. D. S svojim nastopom nikoli ne razočarajo. In tako je bilo tudi tokrat. Hardcore scena tako kot metal ni le glasba, ampak je tudi mindset in način življenja, ki ga Reach A. D. kažejo ne samo odru, in publika jim v tem tudi sledi. Hardcore je agresija v pozitivnem pomenu besede, in to se je pokazalo tudi na tokratnem nastopu. Norenje na in pod odrom od samega začetka ni videlo konca ne kraja, a kljub temu v mejah normale, kar se sliši mogoče malce kontradiktorno, a to pač je hardcore. Stage divanje, razmetavanje pod odrom, podkrepljeno s hitrim in agresivnim grmenjem z odra, je podžgalo vsak kotiček dvorane. Enostavno je težko opisati občutke, ko band s takšno strastjo sodeluje s publiko, ki mu to tudi zvesto vrača. To dokazuje tudi dejstvo, da se Goran med komadi brez zadržkov poda mikrofon med publiko, ta pa nadaljuje kričanje do potankosti. Enostavno izjemno. Seveda pa na odru tudi tokrat ni manjkalo gostov. Tudi tokrat je na pomoč priskočil vokalist stanovskih kolegov Sakrabolt, bivši vokalist Matic si tudi ni dal dvakrat reči in je kaj hitro skočil na oder, ter seveda fant, ki ga vedno znova srečam na koncertih Reach A. D. in je zdaj že nekako inventar banda. Tako je dobrih 40 minut dolg nastop minil kot za šalo in razgretih glav smo se vsi zadovoljni lahko odpravili vsak svojo pot, eni naprej na after, drugi pa na pot proti domu. (Žiga)
Ob tako dobri glasbi, in s tem ne mislim samo na Kamro, temveč na slovenski metal na splošno, me ne skrbi za prihodnost naše scene, kar po eni strani dokazujejo tudi vedno bolj številčni festivali, na katerih nastopajo slovenski bandi. Dirty Skunks Fest je torej otvoril festivalsko koncertno sezono, ki bo svoj vrhunec doživela kar z dvema krstnima izvedbama v poletnem času: prvo edicijo Tolminatorja in prvo edicijo MetalDays v Velenju. Ljubitelji trde glasbe se lahko letošnjega poletja res veselimo. (Dejan)
