God Is An Astronaut / The Canyon Observer

Po skoraj enem letu so se v organizaciji Channel Zero v Ljubljano, natančneje v Kino Šiška, vrnili Irci God Is An Astronaut. Tudi v drugo je publiko ogrela slovenska predskupina, tokrat je ta čast pripadla ljubljanskemu kvintetu The Canyon Observer, ki že od samega začetka žanje pohvale z vseh strani.
Z vidika zvrsti post metal/sludge niso pretiratno inovativni, so pa vsekakor novost na domači sceni in človek dobi povsem drugačen vtis o skupini, če jo prvič vidi v kakšnem bolj podzemnem prizorišču, na primer v Rogu, kot pa na prizorišču kakršno je Kino Šiška. Razmeroma mlada zasedba nikakor ne miruje. Tokratni koncert je bil zanje le en v vrsti mnogih že odigranih, aprila pa bo sledila še turneja po Evropi. Skladno z lokacijo je bil zvok seveda izvrsten, zaradi velikosti in dobre akustike dvorane pa je z efekti opremljen vokal še bolj odmeval in prišel še bolj do izraza kot na studijskih posnetkih. Iz kupa zvokov je bilo moč razbrati vsak inštrument posebej, še posebej lep zvok je imel bas boben. Kitare so minimalistične riffe nadgrajevale s subtilnimi variacijami, ki niso skoraj nikoli vodile do kakšne pretirane kulminacije. Umirjeno glasbo je občasno presekal kakšen trši riff distorziranih kitar in »harsh« vokala. Vokalist je malce pel, kričal in tulil, a mi njegov »harsh« vokal v spomin sploh ni priklical vokala, kakršnega ima na doslej objavljenih posnetkih gorenjske skupine Gonoba. Tokrat je bil bolj hreščav, za njim pa se je skrivalo manj moči. Ritem je ostajal več ali manj enak, monoton, nekajkrat pa se je tudi spogledoval z bolj progresivnimi takti. Skladno z ritmom se je peterica tudi vživela v svoj nastop in s svojo energijo nalezla nekaj posameznikov iz precej številčne publike. Slednjo so dodobra ogreli in ustvarili težko vzdušje, ki so ga headlinerji večera že s prvo pesmijo dvignili z bolj živahnimi melodijami.
Posebnost Ircev je, da je (tako kot pri na primer Long Distance Calling) njihova glasba brez vokala. Izjema je le en efekt na vokalu osrednjega kitarista, s katerim tvori zanimive zvoke, za katere sem se že odkar sem prvič slišala God Is An Astronaut čudila, s katerim inštrumentom jih tvorijo. Poleg z efekti odetega vokala uporabljajo Irci še vrsto zvočnih efektov in zvokov na klaviaturah, s katerimi ustvarjajo astralno vzdušje, ki ga dopolnjujejo projekcije na platnu. Vzlet rakete, vesoljna potovanja, posnetki lune in rotirajoče se Zemlje, na kateri se vidijo severni sij, kontinenti ali pa mestne luči. Projekcije žal niso vrteli čez cel koncert, saj verjetno posnetkov niso imeli pripravljenih za vse pesmi. Odigrali so tudi nekaj zelo starih komadov, na primer Route 666 in From Dust To The Beyond s prvega albma The End Is The Beginning (2002), največ pesmi pa z drugega All Is Violent, All Is Bright (2005), namreč Fragile, Forever Lost, All Is Violent, All Is Bright, When Everything Dies, Suicide By Star in Fireflies And Empty Skies. S četrtega albuma iz leta 2009, ki nosi enako ime kot skupina, so odigrali še klasike kot Snowfall, Shadows in Zodiac. Seveda so v setlisto vključili tudi nekaj z zadnjega izida Age Of The Fifth Sun (2010): Worlds In Collision in Age Of The Fifth Sun. Skratka, igrali so približno uro in pol, ki pa je še prehitro minila. Glasba in projekcije so skupaj namreč ustvarile občutek brezčasnosti, kot popotovanje v sanjah, kjer je čas nebistven. Poleg projekcij iz vesolja so prav tako uporabili scene iz klasičnih črno-belih filmov Nosferatu (1922) in The 7th Voyage Of Sinbad (1958). Če se ne motim, so med Suicide By Star celo zavrteli izseke iz posnetka samomora zalezovalca islandske pevke Björk. Šov se je nadaljeval, band pa kar ni mogel verjeti svojim očem, saj si jih je prišlo ogledat ogromno ljudi in tako so publiko vmes še slikali. Videlo se je, da na odru zares uživajo, tako da so se po krajšem odhodu z odra zaradi hrumeče publike vrnili in odigrali še nekaj pesmi. Vsekakor eden najboljših koncertov letos, če ne že najboljši.