Prihodnost Savatage je vse bolj zavita v temo in kakšen nov studijski album oziroma turneja se zdaj bolj kot ne zdita utopicna želja. Na sreco pa legendarni mož z imenom Jon Oliva skrbi, da Savatage duh normalno živi naprej, le v nekoliko drugacni podobi, ki se imenuje Jon Oliva’s Pain. Jon je lani s svojo »bolečino« izdal prvenec Tage Mahal, jeseni izdaja novega z naslovom Maniacal Renderings, trenutno pa se nahaja na evropski turneji, del jo je opravil skupaj z Doro in Sonata Arctica, del pa kot headliner s predskupino, italijanskimi folk power metalci Elvenking.
Italijanski del turneje je obsegal dva datuma, poleg Milana so se ustavili še v majhnem mestecu Gualtieri, ki leži »in the middle of nowhere« med Modeno in Reggio Emilio, zaveden pa je le v zelo podrobnih zemljevidih. In v temu mestecu se nahaja, lahko bi rekli, mondeni rock (oziroma glasbeni) klub Tempo Rock, ki ga cela Slovenija niti slucajno ne premore. Tudi ob postavljenem odru bi se v klub verjetno lahko spravilo okoli 1.500 do 2.000 ljudi, seveda jih toliko ni bilo, kakšna cetrtina tega pa se jih je nabrala. Elvenking so svoj nastop zaceli pred bolj kot ne praznim klubom, izgleda, da vecjega del publike njihov nastop niti ni zanimal. No, proti koncu se je pod odrom le nabral malo vecji »kupcek« in jim namenil malo burnejši alpavz. Drugace Elvenking niso bili nic posebnega, nekako tipicen nastop italijanskega power metal banda, s to razliko, da je namesto klaviaturista na odru godel violinist. Bilo je dosti poziranja, predvsem s strani vokalista, ki ni ravno preprical, in solo kitarista, material je zvenel dosti enolicno, v dobre pol ure pa so odigrali predvsem skladbe z zadnjih dveh albumov The Winter Wake in Wyrd.
Jonov solo projekt je zastavljen precej nižje proracunsko, z manjšo odrsko produkcijo od Savatage, manj pompozno; pri gledanju zasedbe dobiš nekako obcutek, kot da gre za predstavo Jona in kompanije njegovih prijateljev; s svojimi nagovori, obnašanjem in humorjem ustvarja Jon zelo pristno, domaco atmosfero. Nasploh je Jon na odru zelo prizemljena in karizmaticna osebnost in prav užitek ga je bilo gledati držati dirigenstko palico v svojih rokah; medtem ko pri Savatage na odru ni bil vec tako izpostavljen. Del nastopa je oddelal stoje pred mikrofonom, kot težkokategornik pa se je verjetno bolje pocutil na stolcku pred svojim klavirjem, iz katerega je spušcal nepozabne zvoke; predvsem iz znamenitih Savatage skladb. Poleg treh najboljših skladb z albuma Tage Mahal so bile na sporedu same Savatage klasike iz obdobja od njihovih zacetkov do Streets, ki je bil tudi najbolje zastopan album vecera. Na sporedu pa je bilo kar nekaj skladb, ki že dolgo (mogoce s kakšno izjemo kdaj) niso bile del Savatage repertoarja. S tem mislim predvsem na The Dungeons Are Calling, City Beneath The Surface, New York City Don’t Mean Nothin’ ter velicastno Hounds, ki jo je Jon posvetil prezgodaj preminulemu bratu, kitarskemu geniju Crissu Olivi. A Jon je z odlicnimi kitaristi vedno poskrbel, da Crissov duh vedno živi na njegovih nastopih in v tej ekipi ta cast pripada Mattu LaPorteu. Ne le on, tudi ostali so dajali obcutek kot da poslušaš Savatage in sicer je bila ta ekipa identicna tisti, ki je spremljala bivšega Savatage vokalista Zaka Stevensa v Wacknu 2003. Poleg Matta so v njej torej še Shane French, Kevin Rothney, John Zahner in Christopher Kinder.
Za super vecer, ki se je velicastno zakljucil z The Hall Of The Mountain King, je poleg banda poskrbela tudi publika, Italijani so tokrat res presenetili z zelo prijetnim vzdušjem; brez nepotrebnih in vcasih nerazumljivih znacilnih vedenjskih vložkov.
Set lista Jon Oliva’s Pain: Jesus Saves, Agony And Ecstasy, Tonight He Grins Again, The Dark, People Say – Gimme Some Hell, Gutter Ballet, Hounds, Walk Alone, New York City Don't Mean Nothin', Believe, City Beneath The Surface, The Dungeons Are Calling, Sirens, The Hall Of The Mountain King.