Slaba reklama ne obstaja. Od kod meni zdaj to? Minuli teden sem pisal o tem, da so del Metelkove okupirale »pojave tujega porekla v družbi domačih in tujih uživalcev trdih drog«. In namesto da bi se ljudje izogibali temu kraju, sem se po enem tednu vrnil na kraj zločina s polnim avtom. Medtem ko sva se en teden prej s kolegom v Ljubljano na koncert Morywa, Decair in Smrt peljala sama, sta se nama tokrat pridružila še dva, peta pa je odpovedala, ker jo je utrudilo delo na prvem pravem poletnem soncu letošnjega leta. No, in tako smo bili štirje. Ker smo se zavedali problematike prehoda na Metelkovo skozi »Urinovo« ulico, smo se odločili za drug pristop oziroma drug vhod. Glavni vhod z Masarykove ceste, mimo klubov Gala hala in Channel Zero.

Metelkova je ta dan živela. Že na oni strani zidu sem zaznal nemetalsko glasbo, vstop na dvorišče pa mi je odprl pogled na (tudi dobesedno) pisano množico ljudi, ki so prišli v soboto popoldne/zvečer na Metelkovo po svojo tedensko dozo »normalnosti«. Še preden smo prišli do Gromke, ki je z naše smeri hoje predstavljala komaj četrti klub, se je bilo treba ustaviti in pozdraviti znane obraze. Znane obraze z enako idejo. Z idejo, ki je kričala po sprostitvi in odklopu od »one druge normalnosti«, ki zna biti zelo kruta. Drugače so seveda ti naši koncerti (no, nekateri so tudi samo prišli »hengat« ali kaj popit ali zaplesat), ki nam dovolijo, da za trenutek (beri: nekaj ur) pozabimo na vse okoli sebe in se lahko potopimo v materijo, ki jo dnevno med domačimi štirimi stenami analiziramo, delamo iz nje teme večurnih razprav, teoretičnih diskurzov, ki znajo kdaj pa kdaj tudi pripeljati do spora. A le do te mere, da se kasneje spet hitro spoprijateljimo, kajti, kot vemo, okusi so različni.

No, in v zgornjem odstavku najdete tudi odgovor, zakaj sem se po samo enem tednu dni znova odpravil na isto lokacijo, ko pa sem bil nad njo tako zelo razočaran. Kar tako se pa tudi ne bomo pustili, da nam »tujki« odvzamejo nekaj tako ljubega, pa čeprav gre »samo za stene in grafite«. Upam, da duša Metelkove preživi tudi aktualno invazijo, tako kot je Pekarna nekoč svojo. Četudi danes v Mariboru tarnamo nad obiskom, pa vsaj imamo prostor, ki je »samo naš«. In tako naj tudi ostane z Metelkovo. Kajti kje drugje pa naj delujejo Kvlt ov Seitan Booking & co.? Kako nam naj ti organizatorji, ki nesebično žrtvujejo svoj prosti čas, sicer približajo te in one bisere te in one žlahtne kovine? Marsikateri band, ki ga danes štejete med svojega najljubšega, je verjetno že obiskal Slovenijo in takrat morda igral pred dvajset- ali tridesetglavo množico v enem izmed teh malih klubov. Mi ne verjamete? Vstavite ime poljubnega banda v naš Napovednik. Prepričan sem, da boste nad rezultatom iskanja presenečeni. Jaz sem bil, ko sem enkrat storil točno to. Od sobotnih nastopajočih to recimo velja za oba italijanska banda. Sicer predhodno še nista nastopila v Ljubljani, a kranjski TrainStation SubArt gotovo spada med opisane klube. Še enkrat torej: Hvala, da ste!

Sobotna časovnica:
21.00 vrata
21.15 Thysia
22.00 Ater Era
22.50 Feral Forms

Tretji Kvlt Market smo izpustili. A tega ne omenjam, da bi se opravičeval za kar koli, temveč da spomnim nanj in s tem morda prepričam koga izmed vas, da se ga naslednjič udeleži. Osebno bi se ga zagotovo, če sobote ne bi pripadale še drugim zadevam kot »osebnemu odklopu«. Pred tem je pač treba še vklopljen postoriti marsikatero drugo zadevo. No, zdaj pa k muziki …

Thysia = true Norwegian black metal worship. No, jemljite me malo z rezervo. Stanovska kolegica, ki je – za razliko od mene – band predhodno dejansko poznala, se s tem ne strinja. In ker ima zame njeno mnenje težo, ji verjamem. A hkrati mi je potrdila, da je osnova takšna, kot trdim zgoraj s svojo enačbo. »Čuti se vpliv death dooma od Assumption, kakšne kitarske melodije vlečejo na Negative Plane«. No, pa imate celostno sliko. Osebno sem skozi upočasnitve zaznal neki doomovski pridih, a brez težav bi vse skupaj še zmeraj šlo skozi kot black metal v slogu srednjega obdobja ustvarjanja Darkthrone, ko so nastali albumi, kot so Total Death (1996), Ravishing Grimness (1999) in Plaguewielder (2001). Po drugi strani je kakšna melodija spomnila tudi na zgodnje Taake, kar nekako dopolni glasbeno podobo Italijanov, ki so nam v Gromki predstavili skoraj cel prvenec Islands in Cosmic Darkness, temu pa dodali še A Vision ter Order of Hate (prepisano z bandove setliste). Sploh slednji komad se mi je dopadel, a sem do pisanja teh vrstic pozabil, zaradi česa.

Ater Era = slovenska black metal različica Ulcerate. Pa dobro, spet me vzemite z rezervo. Ali pa tudi ne. Mislite si, kar hočete. Ta primerjava se mi je verjetno porodila zaradi kolegice, ki je koncert obiskala z majico od Ulcerate. Ampak, a je moja trditev res tako zelo zgrešena? Ater Era proizvajajo zahtevni black metal, poln preobratov, ki ne nahrani hitre potešitve željnih, temveč sofisticiranega poslušalca, ki črno kovino uživa zleknjen v udobni fotelj in s slušalkami na glavi. Vsi, ki so pripravljeni investirati nekoliko več časa v spoznavanje meditativne izkušnje z Ater Ero, so na koncu poplačani z všečnimi riffi, ki se usedejo globoko v poslušalčevo zavest. Tako nekako sem si tudi predstavljal ponovno srečanje s Primorci, ki pa so mi to omogočili samo v enem od petih primerov. Kot pred slabimi tremi leti v Kranju se je band tudi tokrat osredotočil na nove viže, saj sem med poznane lahko štel samo Terro Rossa. Da to pomeni, da ima band uigranih oziroma izdelanih že pet komadov in da je posledično novi album tako rekoč gotov, je torej jasno. Da S. S. ni bil povsem zadovoljen s predstavljenim performansom, me ne čudi preveč, saj ga vsi poznamo kot perfekcionista, medtem ko sam njegovega mnenja zaradi nepoznavanja komadov ne morem potrditi. Lahko pa potrdim, da so mi bili posneti dodatni vokali izredno všeč, sploh ženski med zaključnim Um na dnu. Čaka nas torej album, ki bo dišal povsem po Ater Eri in bo hkrati spet nekaj novega.

Feral Forms = italijanska različica Archgoat. Če kaj, se pa v tem primeru ne bom opravičeval za primerjavo. Sicer v glavnem temelji na lanskem pogovoru z vokalistom, ko si je kvartet delil oder s Siderean in Aggrevil, a ker se tokrat za razliko od lani koncerta nisem udeležil nepripravljen, lahko potrdim primerjavo. Trenutno največji bombonček, ki ga band ponuja, je komad Sadistic Inner Hate, ki je nedavno ugledal luč sveta tudi v obliki videa. Ta glede na bandovo setlisto ne predstavlja vrhunca njihovega nastopa, saj ga še vedno predstavlja naslovni komad debitantskega EP-ja Premalignant, s katerega smo slišali še Hunter of Chaos, medtem ko so izpustili Voice from the Altar, da je bilo več prostora za dolgometražni prvenec Through Demonic Spell. Deležni smo bili torej nekje 35 minut brezkompromisnega, hitrega in divjega blackened death metala, ki je učinkoval na sobotno »nepripravljeno« občinstvo podobno kot name lani: po nekaj komadih so se jim začele stvari ponavljati, razgibanost komadov, ki smo je bili deležni s prvima dvema bandoma, je izpuhtela, z njo vred pa tudi del publike. Če je bila dvorana med nastopom Thysie in Ater Ere napolnjena nekje do polovice, je bila pri Feral Forms na koncu samo še nekje do tretjine ali celo samo še četrtine. A nič hudega, tako se je pred odrom odprlo malo več prostora za prvi in edini mosh pit večera.

Ekola, pa smo prišli do konca. Do avta smo se odpravili po isti poti skozi glavni vhod, tako da s »tujki« tokrat nismo imeli neposrednega kontakta, le od daleč sem med pogovori pred dvorano lahko opazoval, da imajo tam med Menzo in »Urinovo« ulico tudi konkretno zabavo, ki pa me sploh ni zanimala.