Masters Of Rock 2010

Največji češki heavy metal festival je letos doživel že sedmo ponovitev. V destilarni Jelinek, s sloganom »Vizovice – hlavni mesto Slivovice« (in hruškovice in vseh ostalih na –ice končujočih se besed) se je vsak dan koncertov zbralo 30.000 ljubiteljev metala, čeških, bolj čeških, in nekaj ne-čeških. Proti deželi naših slovanskih bratov smo se odpravili z visokimi pričakovanji, odšli pa smo nepotešeni in relativno razočarani (verjetno se alkohola bolj vešči konzumerji s prvim odstavkom ne strinjajo).
Vse je kazalo na nadpovprečen festival. Line up –odličen. Češka je poceni – odlično. Prizorišče, obdano z drevesi, tribuno in s standardno veliko češko kulinarično ponudbo – odlično. Slovenska udeležba: zelo številčna – odlično. Prišli smo ponoči, se namestili in že je bil ob meni celo svojega jezika neuki Čeh, ki je zahteval 900 kron za namestitev (okrog 30 €). Po 8 urah vožnje je bilo začetno izgubljanje živcev ob petih zjutraj (ja, tip je prišel težiti v belih nogavicah ob petih zjutraj!) prva slaba napoved. 8:00 – odhod proti mestu. Dve trgovini za 30.000 metalcev. Neverjetno. Vrste ubijajoče. Klim nikjer. Pivo v hladilnikih – ne obstaja! Ok. Gremo proti prizorišču, gotovo bo bolje.
In res je bilo. Podjetni domačini so že obračali odojke, meso je cvrčalo na vsakem koraku, alkohola polne stojnice so klicale po spremembi umskega stanja. A nismo se mu vdali, alkoholu namreč (oziroma vsaj moja malenkost ne), prvi dan je bilo treba videti (vsaj) Axel Rudi Pella. Češki bandi so začeli razgrajati že okoli 14h, tačas sem si sam ogledal Metal Market. Odlično založen, veliko nepogostih artiklov, lepe cene, sploh tiste na bolgarskih, čeških in slovaških stojnicah. Nemci, tipično, ne spuščajo cen, rezultat je bila bolj ali manj neomembe vredna vrsta pred njihovimi mizami. Zmagovalec je (kot na mnogih festivali prej) bil češki prodajalec majic po 10 €, na njegovi stojnici si našel vse od najbolj obskurnih NWOBHM bandov, Rainbow, Mercyful Fate, death metal bandov z eno ploščo, do black, doom, thrash raritet itd. Ura se je počasi premaknila in že je na odru stal nemški Ritchie Blackmore, Axel Rudi Pell s svojo spremljevalno ekipo. Koncert je začel z odličnim Too Late, brez težav, z res odličnim zvokom. Devil Zone, Mystica in nesmrtna Rainbow klasika Temple Of The King v spomin Diu so na noge dvignile celotno publiko. Sledil je njegov The Trooper, Strong As A Rock, kjer sta basist in klaviaturist perfektno odpela back vokale skozi cel komad, definitivno eden izmed highlightov celega koncerta. Odlično!
Sledila je Tarja. Odšel sem na pivo. Mike Terrana je ta dan odigral štiri koncerte zapored in s tem postavil rekord evropskih metal festov (K2, Axell Rudi Pell, Tarja in solo koncert). Neumorni tolkalec, ki na koncert povprečno razstreli vsaj štiri pare bobnarskih palčk, je odlično koketiral s publiko in za razliko od ponavadi veliko govoril. Preveč. V že dokaj nestabilnem stanju sem odšel proti šotoru.

Naslednji dan smo se pred odrom narisali ob 15h, ko so nemški posvojenci Joeyja DeMaia začeli s poziranjem. Vokalist Tarek (sicer organizator Keep It True festivala v Würzburgu) je samozavestno prikorakal na oder, a štorasta pojava debelega turka v oprijetih usnjenih hlačah me pred odrom ni mogla zadržati več kot deset min. Obupen zvok in še obupnejše bobnanje sta bila glavna razloga (poleg smeha).
Za Metalforce se je obetal eden izmed najbolj pričakovanih nastopov festivala, na oder so prikorakali nemški inovatorji, legendarni uničevalci, Destruction. Schmier, Mike in neznani session bobnar so takoj udarili s Curse The Gods, sledila je vrnitev mesarja. Za njim so udarile Devolution iz istoimenske zadnje studijske plošče, Eternal Ban, Life Without Sense in himna Thrash Till Death. Vokal je bil izredno razločen, kitara udarna, bas distorzija ni izstopala (plus). In spet smo pri bobnih. Očitno neheadlinerski bandi niso pripeljali svojih toncev. Neverjetno slab zvok bas pedala, ki si ga na festivalu svetovnega merila ne bi smeli privoščiti, je ubijal naša ušesa, medtem ko se snare bobna sploh ni slišalo. Celotna zvočna slika se je uredila šele proti koncu, ko so Destruction odigrali tri med thrash fani ponarodele: Nailed To The Cross in 26 let stari prvi stvaritvi tevtonskega thrasha, Bestial Invasion in Mad Butcher.
Med Tubalatanko in Epico je bilo treba potešiti žejo(kar je ponavadi zaradi velikega števila Slovencev na prizorišču, ki si jih lahko srečal na vsakih deset minut, trajalo relativno dolgo). Po dveh urah so nas na dolžnost poklicali vojaki kraljičinega rajha (Queensryche). Tate in kompanija so spolirano in razločno odigrali set klasik z vseh plošč, poudarek na najbolj znamenitih, Empire in Operation: Mindcrime je bila izbira, ki so jo vsi prisotni pozdravili z odobravanjem.
Manowar so bili napovedani kot glavni headlinerji festivala. Človek bi pričakoval spektakel. No, ta koncert je s pridevnikom »spektakularen« poimenoval samo en človek, Grega Šketa, drugi največji Manowar fan v Sloveniji. Na popravnem izpitu, ki ga je omenil Aleš v reportaži Magic Circle Festivala, so Manowar gladko pogoreli, brez možnosti ponavljanja izpita oziroma razreda. Poraz vseh porazov. Obupen zvok (prvih pet komadov se je slišalo samo in izključno bas stopalko, brez heca, »natrrigirano« do skrajne meje neokusnega), sledilo pa je obupno nekonsistentno, nepovezano igranje treh skrajno povprečnih glasbenikov (Karl Logan, Joey DeMaio in Donnie Hamzik, ki očitno ni vadil bobnov od leta 1982 – Battle Hymns). Setlista je zavzemala izključno nove stvaritve (od 1998 dalje) z izjemo Black Wind, Fire And Steel, ponovno pa so odigrali Heaven & Hell v spomin Diu, ki se je ob tem trikrat obrnil v grobu. Da ne bo pomote, Manowar so bili odličen band, nekoč; studijske stvaritve iz osemdesetih, iz obdobja Triumph Of Steel so klasike in odlične heavy metal plošče, a to kar prikazujejo v živo je blamaža najvišjih razsežnosti in z izjemo odličnega vokala Erica Adamsa podpovprečen klubski band.
Utrujenost po celodnevnem stanju na nogah me je v šotor zvabila najhitreje na celem festivalu, spanje pa mi je preprečila kranjsko-posavska naveza Šujica-Šubic z igranjem in prepevanjem partizanskih, requiemovskih in balkansko rockerskih ob petih zjutraj.

Po minimalni minutaži zaprtih oči smo isti dan pred odrom stali že ob 9:30 (ultimativen festivalski rekord), na 32 stopinjah, razgrajali pa so Rising Dream, hrvaški (Splitski) band, ki je pred kratkim zamenjal pevca s pevko. Odlična menjava, deklič je odlično ogrel (je možno biti bolj ogret?) za težko pričakovani nastop odličnih švedskih heavy/doomerjev Grand Magus, ki imajo bogato diskografijo in odličen nastop, tako da mi res ni jasno zakaj so igrali ob 10:30. Kakorkoli, vstali smo izključno zaradi njih, treba je bilo pretegniti vratne mišice in čupo. Band je streljal iz vseh koncev in kotov, razločen zvok je bil pravzaprav presenečenje, glede na prejšnja dva dni. Setlista je predstavljala presek skozi celotno diskografijo, poudarek pa je bil na odlični zadnji Hammer Of The North. Kdor banda ne pozna mu toplo priporočam iskanje in poslušanje.
Med tremi češkimi bandi, ki so sledili, zadovoljnih ušes nismo hoteli mučiti, zato smo si v hangarju, ki je vseskozi ponujal video projekcije odličnih heavy metal koncertov, privoščili dvoštevilčno količino piva in se pred oder primajali na Communic. Dva komada, zvok zopet obupen, gremo nazaj.
»Annihilator si tega zagotovo ne bodo dovolili, Jeff Waters je prevelik perfekcionist,« sem si rekel. In prav sem imel. Annihlator so zarili v promocijo nove plošče Annihilator, največji odziv pa so požele klasike King Of The Kill, Set The World On Fire in The Fun Palace. Nova ritem sekcija, basist in bobnar sta se odlično vživela v Jeffov model speediranja, cel band je deloval sproščeno in uigrano kot le kdaj. Hell Is A War je bilo najlepše presenečenje, Jeff je s komadom izrazil frustracije nad tedanjo situacijo na Balkanu, Paddenov vokal pa je umestno prijal, za razliko od nekaterih klasik. Po koncu rednega dela so prišli nazaj na oder, Jeff je povedal, kako je Crystal Ann ukradel iz Children Of The Sea, jo posvetil Diu in odigral v celoti, nato pa je prišel vrhunec. Allison Hell. Znameniti bas začetek je prebudil prav vsakega metalca na festivalu, usta so se odprla, glasovi zadoneli. Čupanje, moshi, air guitars, crowd surfing, poleg Accept, ki so ubili naslednji dan, definitivno vrhunec celotnega festivala. Jeff Watersa in Annihilator je treba vsaj enkrat videti v živo, tisti, ki tega še niste storili, imate priliko to storiti 30. oktobra v bližnjem Wörglu v še bližji Avstriji.
Kai Hansen je eden izmed pomembnejših metal glasbenikov vseh časov. A ker sem Gamma Ray videl mnogokrat, sem čast gledanja neumornega »hamburškega gingerja« prepustil ostalim trideset tisočim in odšel med koncertom po »drugih opravkih« kot so hranjenje in pitje, spoznavanje metalcev iz tujine, vrnil pa sem se ravno pravi čas, da sem ujel legendarne Rebellion In A Dreamland, helloweenski Ride The Sky in I Want Out ter Send Me A Sign.

Zadnji dan festivala so nas čakale nemške heavy metal poslastice v obliki Doro, vrnitve legendarnega glasu Helloween, Michaela Kiskeja ter headlinerski nastop starost Accept.
Dan je bil delno do pretežno oblačen, deževen, češki bandi, ki nekako niso imeli nikakršnega opravka z metalom, pa so ozračje čez dan le še kvarili. Vse dokler ni prišel čas za nastop metal kraljice Doroteje. Dorothee Pesch, vseh znane preprosto kot Doro. Ekipa, ki jo sestavljajo nekdanji kitarist Blazea Bayleyja, Luca Princiotta, ex- After Forever kitarist Bas Maas ter staroselca Nick Douglas in Johnny Dee, igra Warlock klasike bolje kot Warlock sami (ko se ekskluzivno združijo za nekaj koncertov vsake toliko let). Seveda, z Doro jih igrajo bolj pogosto ko jih je originalni band kadarkoli. Burning The Witches, I Rule The Ruins, Earthshaker Rock itd. so glasno udarile iz zvočnikov, nastop pa je ob strani odra spremljal skoraj cel line up nastopajočih glasbenikov festa. Ja, Doro je lepo gledati in poslušati. Med klasike so vrinili nekaj »novejših« (Burn It Up s Calling The Wild, Running From The Devil, Celebrate), odigrali Egypt v posvetilo Ronnie James Diu (jap, veliko je bilo posvetil Diu, tudi glavni oder se od letos imenuje Ronnie James Dio Stage), koncert pa zaključili z All We Are, kjer je publika preglasila band.
Michael Kiske se je po sedemnajstih letih odrske odsotnosti vrnil. Baje dokončno. Pokopal je zamere, ki jih je gojil do nekaterih pomembnih akterjev v metal sceni, se opravičil za izjave, s katerimi je metalce označil kot najbolj omejene ljudi na svetu in preklical tedaj zagotovljeno dokončno slovo z odrov, vsaj metalskih. S kolegi iz Unisonic so bili ena izmed bolj pričakovanih skupin festivala. Začetek je bil obetaven, pri tretjem komadu pa je Miha začel konkretno pešati, Unisonic komadi so izpadli povprečno, Kiske nažalost ni več definicija frontmana. Formo so nezavedno vzdignili med A Little Time, kjer je publika najbolj sodelovala. Komad je požel največje odobravanje, dodali pa so še enega »bučka«, Kids Of The Century. Najslabša točka so bili skozi matrico nasneti troglasni back vokali. Če ne znaš peti v terci se ne snemaj, da skriješ svojo nesposobnost. Izpadlo je patetično. Preprosto. Upam, da bodo v prihodnosti dali več od sebe, odličnega termina ob 20h si po prikazanem zagotovo niso zaslužili.
Accept niso ponovili napake, prva nemška heavy metal velesila je s prvim tonom ubila vsak dvom. Novi pevec, Mark Tornillo (ex- T.T. Quick) je več kot vredna zamenjava za Uda (ki je, mimogrede, nastop svojih nekdanjih kolegov spremljal ob strani na odru, saj je kasneje nastopil kot gost finskih Lordi). Velikih odrov več kot očitno ni navajen, svojo kariero je preživel na malih klubskih odrih, a nihče mu ne more oporekati odlične vokalne predstave. Vsi toni zadeti, vsem komadom je dodal lastno identiteto, sovpada z zvočno sliko banda, Wolf Hoffman in Peter Baltes sta izgledala srečno kot v časih Restless And Wild, Balls To The Wall in Metal Heart. Baltesov bas solo je zelo poučno prikazal, da ni »drkarija« vse kar lahko človek zaigra, da izpade kul in zanimivo. Nesmrtne metal klasike so si sledile ena za drugo (Metal Heart, Restless And Wild, London Leatherboys, Breaker, Bulletproof, Up To The Limit, Princess Of The Dawn), koncert pa so zaključili s svojo »iron maiden«, Balls To The Wall.
Lordi si zaradi službenih obveznosti naslednji dan nismo ogledali, saj je bilo treba direktno po nastopu Accept v avto in na pot proti Sloveniji.
Cele štiri dni so odlični metal bandi (ki pa se jih na žalost ni vedno odlično slišalo, vsaj »manjših« ne) strašili ptice in ostalo naravno carstvo, poceni kulinarična ponudba in pijača pa so dodatni razlogi, da si festival ogledate naslednje leto. A pozor: kljub vsemu ni vse tako idilično kot izgleda, sam sem letos zaradi mnogih faktorjev bil, priznam, relativno razočaran. Eno dejstvo pa kljub vsemu drži kot pribito in to je gotovo najpomembneje: na festival se gre zaradi bandov in če bodo vsaj približno tako dobri, kot letos (vsaj headlinerji, z izjemo Manowar), se, kjub »češkim faktorjem« naslednje leto po vsej verjetnosti zopet vidimo.