Metal Erection Vol. IV

V petek, 22. 1. 2016, se je v mariborskem klubu MC Pekarna zgodila četrta edicija tematskih večerov pod imenom Metal Erection. Tokrat so se organizatorji Brutal Partysan Booking v sodelovanju s Kulturnim društvom Mladinski center IndiJanez odločili za izredno pestro mešanico nastopajočih, kar je predhodno pri meni povzročalo nemalo skeptičnega dviganja obrvi. Kakšna bo publika, ko v enem večeru na istem odru nastopijo thrasherji, melodični metalci, goregrinderji in metalcorovci? Odgovor je bil povsem enostaven: povsem običajna, pomešana z malo tega in malo onega. Ker pa me je s seznama nastopajočih zanimal samo en band, Vaginal Penetration Of An Amelus With A Musty Carrot (skrajšano: VxPxOxAxAxWxAxMxC), bo tokratna reportaža v nasprotju z dejanskim koncertom izpadla bolj enolično.
Kot prvi so nastopili Damage. »Damage je heavy-thrash metal band, ki se zgleduje predvsem po oldschool metalu in številnih skupinah, kot so: Metallica, Iron Maiden, Pantera, Lordi, Sepultura, Megadeth in Exodus. Začelo se je, ko sta se spoznala Denis Režonja in Aljaž Zadravec ter skupaj začela pisati svoje pesmi. Zaradi velike ambicije sta želela ustanoviti bend. Kot tretji kitarist se je ponudil Sebastjan Vogrinčič. Kmalu so na lokalnem koncertu (Metal Klavnici) spoznali še Lana Jakoljeviča, ki se je pridružil kot vokalist. Po malo manj kot letu dni sta se skupini pridružila še Timo Kosi kot bobnar in Martin Mešič kot basist. Svoj prvi koncert so odigrali decembra 2015, kjer so zlahka prepričali publiko ter nakazali svojo nadaljnjo smernico v glasbeni poti.« Ker sem band zamudil, ker sem na drugi strani Drave užival svoj zadnji obrok dneva, naj vam poleg kopiranega organizatorjevega besedila posredujem še informacijo znanca, ki si je Prekmurce dejansko ogledal. Ta jih je opisal kot glasbeno prepričljive, vendar zelo mlade glasbenike, ki so mesto bobnarja zaupali deklini.
From Ashes prihajajo iz Kopra, vstali pa so iz pepela banda Almost Rage. Po le enem letu delovanja je zasedba lani izdala svoj prvenec Dying Embers, ki ga še zmeraj promovira na različnih slovenskih odrih. Njihov moderni metal je krepko začinjen z metalcorom, zaradi česar moje spremljanje njihovega muziciranja ni bilo dolgo. Toda v dvorani se je očitno nahajalo dosti drugače mislečih, saj so v glavnem predstavnice nežnejšega spola dodobra napolnile dvorano.
Po nekaj kratkih trenutkih v dvorani sem se torej vrnil k mizi, kjer sem se pogovarjal s polovico članov Vulvathrone in dvema tretjinama članov VxPxOxAxAxWxAxMxC. Herman in Jure sta se alkoholno pripravljala na grindjačino, medtem ko sta Werner (kitarist) in Franz (vokalist) le malo pred nastopom From Ashes vstopila v klub in si priskrbela prvo pijačo večera. Tako kot mene je tudi njiju skrbela glasbena preferenca publike, a sta v šaljivem tonu povedala, da bosta glede na »mešano na žaru/odru« zadovoljna že s petimi poslušalci.
K sreči nisem bil med redkimi, ki smo se v Pekarno odpravili zaradi njih – ali bolje rečeno zaradi njiju, saj je basist zaradi poškodovane noge izpustil tokratni obisk Slovenije. Tudi ta okoliščina za dvojec ni predstavljala nobenih ovir: »Bobne imamo tako ali tako že od nekdaj posnete, namesto bas kitare pa bova znižala zvok kitare in bo učinek enak.« In točno tako je bilo, kot je ob svojem litru coca-cole povedal Franz. Basista nihče ni pogrešal, njegova odsotnost pa je pomenila še več prostora za čupanje obiskovalcev na odru. Tega sta hitro zase odkrili in osvojili dve mladenki, par komadov za njima pa še nekaj mladeničev, ki so se poskusili v vlogi gostujočih vokalistov (med njimi tudi Herman na povabilo Franza), eden je pa celo menil, da nam mora v slogu odigranih viž pokazati svojo najbolj bledo plat. Osebno imam raje manj kosmate, a za smeh je pa zagotovo bilo poskrbljeno. Za še večjo dozo humorja sta pa tako ali tako poskrbela nastopajoča sama. Ker je doživeto resnično težko preliti na papir tako, da ne bi izpustil tega ali onega detajla, ki je pomemben za oris veseljaškega vzdušja, bom na tem mestu prilepil dva video posnetka, ki bosta pri tem pomagala.
1. techno party intro:

2. Schlager intro:

Skratka: »Ni je večje zabave od grinda, metal ni nič v primerjavi s tem.« (Sašo Herman)
In tega večera je resnično bilo tako, kar je pomenilo, da so se Pain Is morali zadovoljiti z nehvaležnim mestom »headlinerja«, ki ga je čakala alkoholno utrujena in razredčena publika, željna polke, menstrualne krvi in slabih vicev. Iz tega razloga me je pri skoraj petnajst let starem bandu iz Avstrije, ki ima za seboj že štiri studijske izdaje (Here Comes the Pain (2003), Painic (2005), Painback (2009) in God Particle (2012)) in velja za izumitelja t. i. Paincora, zanimal le dekolte basistke. Pa še ta me ni zadržal v dvorani dlje kot nekaj minut.