.jpg)
Letošnji dan norcev je v Mariboru poskrbel za metalsko erekcijo, že trinajsto zapovrstjo. Brutal Partysan so v sodelovanju z MC Pekarna gostili štiri oz. tri bande. Prvotno naj bi začeli Showdare, ki pa so zaradi okužbe s koronavirusom svoj nastop odpovedali. Dogodek se je tako pričel malenkost z zamikom, kar pa na celotno izpeljavo ni vplivalo. Pravzaprav je bila erekcija zelo eksplozivna, tako na odru kot pod njim. Ko sem okoli 20h stopila na dvorišče pred dogajalnim prostorom, me je zelo presenetil obisk znanih obrazov iz Velenja in Ljubljane. In čeprav zunaj morda zaradi ponovnih zimskih temperatur ni bilo veliko ljudi, je bila slika v dvorani povsem drugačna.
Prvi so na oder stopili Decline The Fall, ki so bili do tega večera domačim odrom morda malo manj znani (šlo je za njihov drugi nastop pri nas), a so to absolutno popravili. Decline The Fall je namreč metalcore zasedba, ki jo je do nedolgo nazaj sestavljalo pet mladih Maltežanov. Fantje so leta 2020 izdali prvenec Our Own Demise in se odločili za drzno potezo. Kljub temu da so bili na domačih tleh ena izmed bolj prepoznavnih bendov, so svojo domovino zamenjali za nam domače Zreče; z željo po potovanjih in koncertiranju po evropski celini in dlje. Ker pa seveda vse ne more biti vedno popolno, sta se dva izmed članov odločila za vrnitev na matična tla. V zasedbo je poleg slovenske grude tako prišla še slovenska duša oz. dve. Lansko leto se je bandu pridružil basist Aljaž Črešnik, ki je z bendom stal na odru na njihovem krstnem nastopu v Sloveniji, in sicer v Kopru. Sodeč po fotografijah so že takrat konkretno napolnili dvorano in pokazali profesionalnost na visokem nivoju. No, koncert v Mariboru pa je bil toliko bolj poseben zato, ker so predstavili še enega novega člana. Na oder, prvič z njimi, je stopil prav Mariborčan Sašo Pučko, ki je štajerski sceni še kako dobro znan (bil je član Chained Fools, Old Bridge Cartel ter Picture Grey). Decline The Fall so tako na oder stopili okoli 21h in na presenečenje mnogih jih je pričakala nabito polna dvorana. Stvar, ki jo zelo spoštujem pri zasedbi in pogrešam pri nekaterih domačih in tujih, je ta, da gredo »all in«, in odločitev glede uporabe mejkapa na odru podprejo še s profesionalno krojenimi in usklajenimi outfiti. Mnogi bendi se odločijo predvsem za prvo, potem pa s slabo izbiro oblačil izpadejo nekako leni. Če so nas nekatere tehnične težave na začetku prestrašile, je bilo teh skozi koncert res malo, fantje na odru pa so bili zelo uigrani. Vokalist John je s premikanjem po odru in komunikacijo s publiko poskrbel za konstantno sodelovanje in vključenost, svoj ponos in/ali naklonjenost najnovejšemu članu pa je publika izrazila tudi z večkratnim skandiranjem. Kar se tiče stila njihove glasbe, fantje kot omenjeno igrajo metalcore z elementi progresivnega metala, najlažje pa njihove komade povežem s starejšimi izdajami In Flames ter s kultnim The End Of Heartache zasedbe Killswitch Engage. Torej metalcore, ki je nastajal med leti 2002 in 2006. Hitre kitare, solaža tu in tam, razgibane pasaže, bobnar, ki sploh ne špara z opremo, saj tolče po opnah in činelah kot za stavo. Vokal pa klasično z izmenjavo growla in izjemno spevnih clean refrenov. Njihova setlista je zajemala osem avtorskih komadov, med katerimi je bil tudi najnovejši single Sinister. Glede na starejše komade so s tem singlom stopili stopničko više in svoji glasbi dodali več globine ter lomljenja ritmov. Nižja uglasitev in podpora basa daje komadu tisto pomembno zapolnitev in trdoto. To, da mi refren že dva dni ne gre iz glave, je pa tudi dodaten bonus. Svoj potencial in predvsem pogum pa so pokazali s priredbo velikanov Gojira oz. njihovega komada Silvera. Ne bomo rekli, da je bil odigran popolno, a vseeno je bil odigran kakovostno do te mere, da smo bili vsi izjemno navdušeni. Fantom je publika ves čas jedla iz roke, celoten čas njihovega koncerta je bilo v dvorani vsaj 100 ljudi, kar se pri domačih metal bendih, sploh pa v Mariboru, ne zgodi velikokrat. Če vam jih ni uspelo ujeti v živo, imate priložnost že jutri v Channel Zero, kjer Dihurčka pripravljata boj metalcora in deathcora z omenjenimi Decline The Fall ter še enimi novinci na sceni Spirits Of Stygia.
Setlista Decline The Fall: Outro, War Is Where The Heart Is, Blind Side, Nemesis, Consume & Adapt, Silvera (Gojira cover), Sinister, The Last Tree On Earth, Sell Your Soul.
To, da je imel že prvi band polno dvorano, je res presenetljivo, z zanemarljivo manjšim številom publike pa so nadaljevali skoraj lokalci, ptujski Ashine. Fantje, ki so na sceni že skoraj deset let, so lani predstavili celovečeren Force Of Nature. Če so kariero začeli s precej veliko metalcora, pa je njihova glasba sedaj v večji meri nekakšen groovy death metal, ki pa ga začinijo še s primesmi metalcora, trash ter black metala. Kot prvi so tudi Ashine v zadnjih letih pridobili dva nova člana. Prvi je na poti, da postane eden izmed pomembnejših bobnarjev na slovenski sceni, o tem sva v pogovoru po koncertu debatirala z bobnarjem od Decline The Fall. Govorim o mladem Timu Kosiju, ki pri precej rosnih letih trenutno igra pri Ashine ter Ghost Of Veronica. Fant se na bobnarskem stolčku enostavno ne špara. Tolče kot za šalo, je izjemno natančen, s čupanjem, kričanjem besedila in splošno karizmo pa daje občutek, kot da opravlja najpreprostejše delo na svetu. Poleg Kosija pa se je zasedbi lani pridružil še basist Jan Gobec. Bend sem v živo videla morda enkrat ali dvakrat, če me spomin ne vara, nazadnje v zdaj žal zaprtem kultnem mariborskem jazz klubu Satchmo. Takrat name očitno niso pustili posebnega vtisa, kar pa se je tokrat zagotovo spremenilo. Čeprav je njihova glasba za stopničko bolj nasičena in trda od predhodnikov, pa je še vseeno preprosto poslušljiva. Vokalist je skozi komunikacijo s publiko dosegel tudi precej premikanja pod odrom, v nekem trenutku se je publiki celo pridružil. Tudi Ashine so me totalno presenetili z izborom priredbe, saj sem v nekem trenutku morala res konkretno razmisliti, zakaj mi je preveč znano to, kar poslušam. Ah, seveda! Death! Crystal Mountain. Ali so bili krivi bobni ali je bil vokal ali pa so dejansko komad odigrali hitreje, ne vem, a vsekakor je bil drugačen. Bolj poln, trd in masten. Zaradi kitar in posnemanja značilnega vokala Chucka Schuldinerja sem kmalu ugotovila izvor, a vseeno je bil rezultat res nekako bolj masten. Sicer pa so nas Ashine skozi koncert vodili bolj ali manj skozi že omenjeni celovečerec, pozabili pa niso niti na zadnje izdani single Relinquished Existence. Fantje so vsekakor ena izmed domačih zasedb, o kateri se premalo govori in bi si zaslužila več pozornosti na domačih in tujih odrih.
Ko je zunaj dež počasi prehajal v sneg, večer pa se je prevešal v drugo polovico, so na oder stopili še zadnji akterji večera. Domačim in tujim odrom precej bolj znani, progresivno tehnični death metalci Morost. Bend, ki seje svoj srd že več kot deset let, je 2014 izdal prvenec Solace In Solitude, lani pa naslednika Forged Entropy. V začetku letošnjega leta so predstavili še videospot za komad Beg, ki smo ga seveda slišali tudi v petek, je pa pri udeležbi koncerta Morost to treba vedeti. Ja, njihova glasba je v osnovi progresivni death metal, a fantje znajo to progresivo zapeljati v izjemno tehnično, groovy ali celo djent smer. Glede na starost delovanja in kljub novemu članu (lansko leto so dobili novega kitarista) gre seveda za izjemno uigrano zasedbo, ki na svojih koncertih ne dopušča napak. Pa vendar sem jim sama v petek prisluhnila precej na obroke. Morda je bilo krivo celotno stopnjevanje od prvega, izjemno preprosto poslušljivega benda, morda je bila kriva glasna nasičenost in malo slabši zvok. Vseeno pa se moram na tej točki ponovno obregniti ob izjemno dobro zasedeno mesto bobnarskega stolčka in res celotno profesionalno uigranost zasedbe. Ni važno, kam peljejo komad, ni važno, ali gre za kratek šus ali dolgo razbijanje, fantje dajo vedno vse od sebe in publike ne pustijo ravnodušne. Je pa res to, da Morost od slehernega poslušalca zahtevajo čista ušesa, čist um in stoodstotna zbranost, da te lahko v tistem trenutku glasba posrka vase. Glede na to, da sem število publike omenila tudi pri drugih, je tudi pri Morost dvorana ostala precej polna.
Če potegnem črto, je bil dogodek res izjemno uspešen. Ali je bila za ta velik obisk kriva dobra promocija, veze in poznanstva oz. velik krog rednih poslušalcev in prijateljev, ne vem, sem bila pa izjemno vesela potrditve, da slovenski metalci še znamo podpreti domačo sceno. Pomembnem vpliv je zagotovo imel tudi izbor kvalitetnih nastopajočih, ki so delo opravili z odliko, prav tako pa je bil konec koncev tudi vozni red bendov zelo premišljeno načrtovan in izpeljan. V upanju, da bo takih lokalnih koncertov še veliko več, vas v tem post-koronskem času res spodbujam, da obiščete domače koncerte in napolnite dvorane!
