Metal Koroška 2000

Po par koncertih v tujini je prišel čas, da si ogledamo kakšen domač koncert. Tako smo se v petek, 24. 11. 2000, odpravili v Mežico na festival Metal Koroška 2000. Pot do tja je bila dolga, cesta slaba … Oprostite, vsi domačini, a nisem vedel, da je Mežica tako bogu za hrbtom. No ja, kljub temu smo prispeli na kraj zločina, še preden se je ta zgodil.
Uredili smo formalnosti (prevzeli karte), pozdravili stare znance in se odpravili v halo. Še prej smo si ogledali razpored, na katerem so bili bandi razvrščeni takole: Curse Of Instinct (black metal), Giljotina (power metal), Sabaium (gothic, doom metal), Prospect (progressive metal) in Abattoir (death metal).
Na oder je prišla prva skupina. »Hmm, tole pa neki ne bo okej,« sem si mislil. Fantje so bili namreč oblečeni zelo »neblackmetalsko«. Pevec je stopil z odra med ljudi in njihov nastop se je začel. Kot smo videli takoj, fantje igrajo hardcore in ne black metala. Malce nenavadno za metal festival, a vseeno. Nastop je bil soliden, najbolj pa je presenetila (razen glasbe seveda) živahnost pevca, ki je cel koncert odpel med ljudmi. Le-ti so se zaradi njegovega skakanja umikali bolj in bolj nazaj.
Po koncertu smo se z bandom odpravili v backstage in posneli krajši intervju. Med snemanjem sem se malce sprehodil naokoli in izvedel, da je prišlo do spremembe v vrstnem redu. Abattoir, ki bi morali nastopiti zadnji, so si »izborili« drugo mesto. Razlog za spremembo? Največje brutalce je pripeljal oče enega od članov in ni hotel čakati tako pozno.
Po daljšem soundchecku so začeli nastop. Ljudje so stopili pol koraka bliže odru (verjetno so se bali, da bo Vasja skočil na njih, tako kot je z odra skočil pevec Curse Of Instinct), a so še vedno stali pet metrov stran.
Abattoir so odigrali svojih pet (če se prav spomnim) komadov. Nastop je bil soliden, približno tako dober kot v Škofji Loki. Pri njihovem nastopu pa se je prvič pokazal problem ozvočenja oziroma miksanja. Zvok publiko je bil za zelo dober, monitorji za band pa so bili zelo slabo nameščeni in slabo ozvočeni. Tako je bobnar prva dva komada slišel le pevca Vasjo, kitare in basa pa ne. Ko je zahteval, naj ugasnejo monitor ali pa utišajo vokal, so problem le nekako popravili – vsaj za silo. Tako kot po nastopu prvega banda smo tudi z Abattoir posneli kratek intervju, medtem pa se je na nastop pripravljala naslednja skupina.
To je bila zasedba Giljotina. Na seznamu je pisalo, da igrajo power metal, kar je obetalo zanimiv nastop, saj power skupin v Sloveniji manjka. Sploh pa sem bil presenečen, ko sem slišal prvi komad – besedilo je bilo namreč v slovenščini! Odigrali so le en komad v angleščini, vsi ostali pa so bili slovenski. Slovenski power + slovenska besedila = stvar, ki jo morate slišati; ne bo vam žal! Tudi oni niso bili zadovoljni z ozvočenjem. Kitarist/vokalist je že vidno izgubljal živce, ko je skušal iz kitare dobiti »clean« zvok, pa mu to ni uspelo, ker je ozvočenje vse skupaj preveč popačilo. Nastop so zaključili z izjavo: »Tisti za mešalko si zasluži -1!!!«
Za Giljotino bi morali nastopiti Sabaium, a je ponovno prišlo do spremembe. Prospect niso želeli igrati zadnji, tako da so s Sabaium zamenjali mesti. Sledil je intervju (kot ste verjetno že opazili, je vsakemu nastopu sledil kratek intervju, ki smo ga posneli na video – kmalu v Top Shopu!).
Prospect so predstavili nekaj novih komadov, pa seveda tudi »uspešnice«, kot sta komada Crossing Over in Seven Voices. Najbolj so ogreli ljudi z »venčkom domačih«: Paranoid, Two Minutes To Midnight in Pull Me Under. Njihov nastop je ogrel maloštevilno publiko (vseh ljudi tekom celega večera je bilo manj kot 200), tako da so se vsi približali odru za korak ali dva, nekaj oboževalk pa je stopilo čisto do odra, da so lahko občudovale Romana povsem od blizu. Pri njihovem nastopu se je pokazal še večji problem pri ozvočenju. Za klaviaturista Roka sploh niso imeli monitorja, bobnar pa je potožil, da tudi bobni niso dobro ozvočeni, saj nimajo dosti mikrofonov …
Zadnji so bili na vrsti Sabaium, ki so najbolj ogreli publiko. Njihov nastop je bilo tudi najtežje slikati, saj je bila pod odrom prava gneča. Preigravali so komade s svojega albuma Embraced With Silence, v njihovem repertoarju pa sta se znašli tudi dve priredbi – Black Diamond od Stratovarius in komad skupine Old Man's Child. To je bil eden njihovih boljših nastopov, kar se je videlo tudi po odzivu publike – končno so se vsi približali odru.
Festival kot celoto bi ocenil za uspešnega, resnično pa si grajo zaslužijo tonski tehniki (sedaj mi je jasno, zakaj Dusk Delight vedno pripeljejo svojega tonca).
V imenu cele ekipe pa se zahvaljujem Impalerju, ki nam je priskrbel karte in sploh zato, ker se je odločil organizirati ta metalfest! Zahvala tudi bandom, ki so bili tako prijazni, da so se hoteli pogovarjati z nami :)