Nile / Omophagia / Vapor / Confess

Ko sem izvedel, da pridejo praktično pred moje dvorišče vsemogočni Nile, sem moral prav preveriti mojo »koncertografijo«, kdaj sem jih sploh nazadnje videl v živo. Zaradi travmatičnega dogodka iz študentskih časov, ko so Nile zadnjo minuto odpovedali koncert v Ljubljani, na isti dan pa so Rebelde/RBD, takratna glasbena senzacija iz telenovele imeli zaradi svetovne norije drugi zaporedni koncert v Hali Tivoli, imam nekakšen prirojen strah oziroma čutim obvezo, da Nile nikoli več ne smem zamuditi. Več kot desetletje po tem neljubem dogodku mi je usoda v tem poglavju življenja vendarle poslala glasnike ene izmed prvih civilizacij sveta, ki jih je spremljal zanimiv paket skupin – groovy Confess, death metalci Vapor in tehnični death metalci Omophagia. Glede na vzdušje pred dvorano na povprečno sredo sem pričakoval zelo energičen večer. Nekje sem slišal, da je človek, ki se počuti dobro v sredo, našel smisel življenja.

V nasprotju z vzdušjem zunaj pa je v dvorani, reči in piši, čakalo točno pet ljudi na začetek žive glasbe. Vreme zunaj je bilo rahlo bedno in občasno je pršilo, zato nisem občutil, da s čakanjem pred odrom zamujam kaj pomembnega tam zunaj. Ko so se zaslišale prve note nizko zvenečih bariton kitar, sem naštel štiri gospode, ki so zveneli dokaj groovy – Machine Head, Static X in Decapitated mešanica. Dosti so se zanašali na sample in sci-fi efekte, tudi na vokalu, ki je rahlo spominjal na originalnega pevca od Arch Enemy, Johana Liivo. A hudiča, od nekje sem slišal DJ zvoke, nisem pa vedel od kod?! Končno sem v skrajnem desnem kotu odra opazil v temna oblačila odetega didžeja, ki je občasno tudi posodil spremljevalne vokale. Pod črto je bil vsekakor zanimiv zvok. Pevec je deloval rahlo sramežljivo in ni dosti komuniciral s publiko, je pa zato na neki točki skočil basist z odra in se sprehodil med zdaj že številčnejšo množico. Odmerjenih trideset minut je minilo in na pivo sem šel zadovoljen.

Namesto enega sem si privoščil dve pivi in za las ujel nadaljevanje koncertne pravljice. Zaradi naglice sem posrkal pivo malenkost prehitro in ko sem na odru zagledal pevca skupine z bogato grivo, sem za trenutek pomislil, da igrajo Coheed and Cambria. Na srečo je za odrom visel logo »Vapor«, ki je rekel bobu bob. Death metal bandi si po navadi izberejo manj marihuanasta imena, a kdo ve, zakaj so si izbrali to ime. Ker se plin hitro širi po prostoru in je bila tudi njihova glasba hitra, je bila sprememba tempa v primerjavi s Confess očitna – več dvojnih pedalov in blast beatov z vmesnimi thrash takti je nadomestilo vratnim mišicam bolj prijazen groovy ritem. Publika se je začela razgibavati in prva čupanja so padla. Upal sem na mosh ali circle pit, a Vapor ni uspelo prepričati ljudi. So pa dostikrat vprašali, ali smo živi in v primeru, da smo bili, smo morali vzklikniti »Fuck yeah!«. Ustregli smo. Pesmi so se hitro zlivale ena v drugo in kot bi trenil, je griva z odra pomahala v slovo in nas povabila na druženje pri mizi z merchom.

Vedno, ko naletim na band s čudnim imenom, kot je Omophagia, oziroma ga ne razumem, se počutim neumno, če ne bi preveril njegovega pomena. Po občutku sem stavil na nekakšno infekcijsko bolezen, ki je po možnosti boleča ali neozdravljiva ter vodi v počasno in mučno smrt. A sem se motil – omofagija pomeni uživanje nekuhane hrane, predvsem surovega mesa. Ta praksa je bila v navadi čaščenja starogrškega boga Dionizija, ki je bil plod nečiščevanja Zevsa z njegovo prelepo mlado svečenico Semelo. Dionizij pooseblja užitek, razvrat, zabavo in hedonizem (ter njegove negativne posledice) v vsej svoji veličini. Književnik v meni je našel simbolno povezavo med glasbo in mitologijo. Tehnični švicarski death MEATal, ki je izkazoval občutno več melodike od predhodno slišanega. Ogromen, vsaj dvometrski frontman je s toplim nasmeškom pozdravil obiskovalce in začel tehnično dogodivščino. Metaforični Dionizij je kazal na odru dualnost hedonizma: užitek in občutek prevlade ter kontrole nad življenjem skozi kričeče growle ob blast beatovskih grešnih kitarskih ritmih. Zvok, ki človeka navda s čuječnostjo, da ozavesti vsak vdih in srčni utrip ter doživi življenje skozi čute mesa. Ker pa ima vsako dejanje posledice, se kakopak vsak prekomerni razvrat konča v trpljenju, bolečini in pogubi. Disonantni toni in melanholične melodije s krikom bolečine so uravnovesile set Omophagije, ki so poželi odobravanje publike. Dvakrat lahko ugibate, kaj je storila Zevsova žena Hera s Semelo, ko je izvedela za prešuštvo …

Čas se je zavrtel iz stare Grčije vse do Egipta, za odrom se je izobesil velik plakat s prepoznavno egipčansko grafiko, ki je prikazovala aktualen album Vile Nilotic Rites. V glavi sem poskušal poiskati moj zadnji koncert Nile v živo, a so mi Rebelde meglili um. A bil sem prepričan, da sem jih gledal na neki izdaji takratnega Metal Campa – je bilo to 2012? Pozabljivost gor ali dol, vsekakor je bila postava moštva takrat drugačna kot tista, ki sem jo videl danes. Najbolj opazna je bila menjava Dallasa Toler-Wada z Brianom Kingslandom. A Karl Sanders – srce in možgani banda – je s svojimi dolgimi ravnimi blond lasmi prepoznavno stal pred nami. Nile so me prepričali dolgo tega, najbolj pa po izidu In Their Darkened Shrines, kjer je produkcija napredovala svetlobna leta v primerjavi s klasiko Black Seeds of Vengeance. Šele s tem albumom sem razločno slišal prepletanje klasičnih egipčanskih inštrumentov z death metalom. Kot pogosto rad težim v vsakem prispevku, spoštujem bande, ki združijo znane glasbene vplive, jim dodajo svoj pečat in na koncu »izumijo« nek povsem nov zvok ali žanr. Bolje pozno kot nikoli, in kljub desetletju od mojega zadnjega snidenja z Nile sem bil vesel, da je bila setlista uravnotežena tako, da so z vsakega albuma odigrali približno dva komada. Začeli so direktno s Sacrifice Unto Sebek, ki je uveljavljen »hit« in ljubljenec občinstva. Očitno so Nile ciljali na to, da dodobra razživijo publiko, ki je bila res malce dolgočasna … Med komadi je bila tista zadrega, tista tišina, ki se rada opiše z glasom čričkov. Navdih za Karla, da spiše Yezd Desert Ghul Ritual in the Abandoned Towers of Silence, Austrian Edition. »Kako ste tiho! Stavim, da bom slišal zvok trzalice, ki bo padla na tla, ko jo bom spustil iz rok!« se je iz tega naslova norčeval Karl. Publika mu ni ostala dolžna in nek šaljivec je med komadi vsakič zaklical Karlu »Ne slišimo te, pretiho je«. V odgovor je po nekaj poskusih le dobil Karlov nasmešek z igrivim »Potem ste pa pof**** gluhi«. Nile so opravičili sloves in dali vse od sebe. Če stopim za trenutek v bran neaktivni publiki – po eni uri blast beatov in nobeni spremembi dinamike pesmi postane človek morda res malo otopel in naveličan, priznam.

Konec dober, vse dobro! Urok je preklican, Rebelde niso igrali v Gradcu in tudi Nile sem slišal, kaj več si lahko sploh želi človek … Burger na Jakominiplaztu!