Noctiferia / Armaroth / Siderean

Takšnih koncertov bi moralo biti več. Ne samo, da so minuli petek v Orto baru nastopile tri odlične slovenske metal zasedbe, poleg tega se vse tri redno znajdejo v mojem domačem predvajalniku glasbe. Odločitev o tem, ali naj ponovno krenem proti Ljubljani ali ne, potemtakem sploh ni bila težka. Zgodnja ura začetka koncertnega dogodka, ki je sicer bil zaradi korone prestavljen s februarja na oktober, mi je tudi povsem ustrezala.

Časovnica:
19.00 vrata/blagajna
19.20 Siderean (50 min)
20.30 Armaroth (50 min)
21.50 Noctiferia (70 min)

Prvi so torej začeli Siderean. Njihov astralni blackish death metal ni za vsakogar in tudi nikakor ne za vsak dan. Konzumiranje njihove glasbe je (vsaj pri meni) močno odvisno od trenutnega razpoloženja, zaradi česar sem njihov nastop na letošnjem festivalu Metaljot Raspaljot Open Air Festival 2022 preskočil in si namesto njih raje privoščil klepet v sosednji oštariji. Toda minuli petek je bilo drugače. V Ljubljano sem se odpravil sam, le v družbi lastnih misli in glasbe, do dvorane oziroma pred oder pa sem tudi izmenjal minimalno število besed, tako da sem bil povsem pripravljen na še eno ponotranjeno izkušnjo s Siderean. Ta način je zame deloval odlično in peterica na odru me je že s prvimi melodijami posrkala v svoj magični krog. V trenutku me je odpeljalo v višave, od koder sem spremljal, kako se oba kitarista »borita« za prevlado. Zaradi izredne glasnosti se jima je v tem »boju« pridružil še basist, ki je bil dejansko ves čas koncerta odlično slišen, kar pa verjetno ne bi mogel trditi, če ne bi imel čepkov za ušesa. Med koncertom sem enkrat namreč moral preveriti, ali so ti pokvarjeni, tako glasno je bilo. A po drugi strani je to tudi vse, kar sem opazil tako rekoč negativnega, saj zvok sicer ni nagajal, da pa bi band kakor koli drugače delal kar koli narobe, pa tudi nisem zaznal.

Od astralne izkušnje smo se po dobrih dvajsetih minutah premora premaknili k bolj psihedelični. Na vrsti so bili kranjski death metalci Armaroth, ki sem si jih privoščil letos že kar tretjič. Po Breka Festu in Vratolomu sem še tretjič v manj kot dveh mesecih zamigal na psihedelične slamming death metal ritme in ni mi bilo dolgčas. Sicer znam posamezne komade bolj ali manj na pamet, a ker so časi, ko sem poslušal glasbo s knjižico v roki, že zdavnaj minili, nikoli ne vem, kateri komad se trenutno vrti oziroma kateri komad poslušam v živo. Toda glede na to, da je za razliko od svojih predhodnikov, ki so na odru stali »le« nekje tri četrt ure, peterica iz Kranja izkoristila vso ponujeno minutažo, si lahko predstavljate, da ob skromni diskografiji, ki v kronološkem vrstnem redu izdajanja šteje EP False Vision, album Zenith in single Pressure, ni ostalo dosti komadov nedotaknjenih. Osebno so mi nekoliko dlje časa v ušesu ostali Diamox, 5-HT2A, I Worship the Universe, Pressure in High, ki ga je band zaigral na koncu kot dodatek. Sicer bi se Kranjčanom podal nekoliko večji oder, ker se je videlo, da si vsaj pevec in kitarist Martin želita malo več prostora za miganje, toda band je tudi tako več kot vidno užival. Iz publike smo jim uspeli samo v določeni meri vrniti posredovano energijo, saj se je prvi poskus moshpita klavrno končal že po eni sekundi s politim svežim pivom in kasnejšo »čistilno akcijo«. Smo pa bili glasni in poskočni, kar pa tudi ni od muh.


Po nekoliko daljšem premoru sem si lahko po manj kot treh mesecih po Brutal Janez Festu 2022 spet v živo ogledal Noctiferio. Po vnovičnem pregledu razstavljenih bombončkov pri mizi z merchom se zaradi zapisa »Fond of Lies« na puloverju od Noctiferie do konca koncerta nisem mogel otresti občutka, da bomo tega komada še tisti večer deležni v živo. In tako sem čakal celih 70 minut kot pes na kost. Zaman. Komada nisem dočakal. Toda to niti ni bilo tako zelo hudo. Začetna četrtina nastopa Ljubljančanov se je v glavnem vrtela okoli odličnega, še zmeraj aktualnega albuma Reforma (Tribute to Laibach), zaradi česar sem v trenutku bil v višavah, ko sem zaslišal Eurosong in No History. V drugi in tretji četrtini se je zasedba osredotočila na mešano predstavitev komadov z albumov PAX in Death Culture, s čimer je dokazala, kako zelo žanrsko podobna sta si, kar sta Igor in Uroš tudi nagovorila v videointervjuju, ki smo ga objavili prejšnji teden (in si ga lahko ogledate zgoraj).

Osebno sem sicer bolj užival v drugi četrtini, saj je zasedba med že tako počasna komada Su Maha Ghora in Barai vrinila še priredbo Nova Akropola, s čimer se je koncert prelevil v nekakšno tranzično poplesavanje, ki moji zaspani glavi sploh niso ustrezali. Oči so mi namreč postajale hipnotično vedno težje, tako da sem že skoraj dosegel točko, ko je človek tako utrujen, da si želi le še posteljo. A k sreči se je kmalu izkazalo, da band, ki deluje že več kot 25 let, povsem ve, kaj počne. V zadnji četrtini so nas pričakali namreč še trije komadi, ki pa so bili pravo nasprotje temu, česar smo bili malo pred tem deležni. Komadi Demoncracy, Holymen in ta večer najstarejši predstavljeni Mara, edini s ploščka Slovenska Morbida, so med ljudi ponovno prinesli razvrat (beri: moshpit), zaradi katerega so posamezniki spet ležali po tleh, medtem ko so drugi posamezniki hiteli pobirati padalce s tal.

Na koncu so mi Noctiferia dali dovolj energije, da sem brez težav zmogel nočno vožnjo do doma, pri tem pa ves čas razmišljal o tem, kako prijetno metalsko mešanico sem konzumiral ta večer. Za najekstremnejši nastop so poskrbeli Siderean, najbrutalnejšega so ponudili Armaroth, najbolj groovy pa je sledil za konec kot češnja na vrhu smetane. Se vidimo naslednjič!