Ég vil vera allt sem þú vilt ég sé (I wish to be all that you want me to be)

Prvi torek zadnjega meseca 2025 se je v Kinu Šiška odvijal malo drugačen dogodek. Zakaj drugačen? Ker bi se verjetno našel marsikdo, ki bi oporekal temu, da se na vašem najljubšem metal portalu piše o tem. Ja, torkov večer ni nosil oznake metal v tradicionalnem pomenu besede, a dogajanje na odru ter publika pod njim sta pričala nasprotno. Sploh pogled na publiko je ponudil kar širok spekter različnih stilov. No, kakor koli že, Dirty Skunks so v Ljubljano tokrat pripeljali tris v sestavi Perturbator, Kælan Mikla ter Gost, in ker sem dve od teh imen v živo že videl in se v eno tudi sramežljivo zaljubil, so bila moja pričakovanja kar visoka, celoten dogodek pa jih je v marsičem celo presegel.

Ko sem nekaj minut čez sedmo vstopil v veliko dvorano Kina Šiške, je na odru že razgrajal dvojec Gost. Čisto tehnično gledano je Gost umetniško ime ameriškega ustvarjalca, ki v svojem delu združuje estetiko in ostrino black metala ter synthwave 80-ih, ampak se nam s temi podrobnostmi  verjetno ni treba prav posebej ukvarjati. Gost sem tega večera videl in slišal prvič in bil nad obojim pozitivno presenečen. Dolgolasec z bas kitaro ter zamaskiranec v majici Ozzy Osbourne za sintom sta zelo zgledno skušala ogreti čisto preveč statično publiko. Gost je s svojo fuzijo elektronike in metala žgal zelo konkretno in udarno, a publika očitno še ni bila nared za zabavo. Škoda.

Za ameriškim projektom je, vsaj zame, sledila prva poslastica večera. Po moji uri celo nekaj minut pred načrtovano časovnico so oder zavzele islandske čarovnice Kælan Mikla in v dvorani ustvarile mistično vzdušje, ki je vedno številčnejši publiki zelo očitno ustrezalo, saj se je med nastopom že dodobra prepustila glasbi in pričela plesati ali pa se vsaj senzualno zibati.

Na tem mestu se preprosto moram ustaviti in nekaj vrstic nameniti svojemu opažanju oziroma ugibanju, kaj hudiča se dogaja na Islandiji, da na njenih nedrjih vzklijejo zasedbe, kot je Kælan Mikla. Poleg omenjenega post-punk tria sem v svoji koncertni karieri bodisi kot obiskovalec, fotograf ali pa po sili razmer reporter namreč naletel še na islandske zasedbe, kot so Sigur Rós, Sólstafir in Misþyrming, in čisto vsaka od njih me je s svojo unikatnostjo znotraj žanra povsem očarala. Kdor me pozna, me je verjetno že slišal napol v šali reči, da je Japonska najlepše, kar se je lahko zgodilo glasbi. To svojo misel dopolnjujem, da japonski ustvarjalci glasbo bogatijo s svojo norostjo, Islandci pa z mistično romantiko.

Kælan Mikla so nas popeljale skozi nastop, ki ga kljub občasnim težavam z zvokom v dvorani lahko opišem kot intenzivno, temačno in hipnotično izkušnjo. Kot mešanico synthwave melanholije in punkovske surovosti, ki bolj kot koncert deluje kot nekakšen ritual. Nekje na polovici tega rituala so udarile s skladbo Kalt, ki morda po mojem skromnem mnenju kar malo izstopa, saj v izrazito post-punkovskem formatu vokalistka Laufey Soffía postreže s precej kričečim vokalom, ki je pravo nasprotje mehkobe njenega glasu, s katerim nagovarja publiko. Svoj ritual so Islandke zaključile s čustveno nabito pesmijo Hvítir Sandar (v angleškem prevodu White Sand), ki jo lahko najdemo na albumu Undir Köldum Norðurljósuml iz leta 2021, na katerem se kot gostje pojavijo tudi francoski post-black metalci Alcest, ki so (kakšno naključje) februarja 2020 delili oder Kina Šiška ravno s… ja, uganili ste… Kælan Mikla. Oh, kako je svet majhen, dinamičen in lep.

In na koncu je prišel čas še za razkritje mobilne odrske konstrukcije, ki je do tega trenutka skrivnostno samevala pod ogromno ponjavo. Oder je zavzel dvojec, ki sliši na ime Perturbator, in atmosfera se je ponovno preklopila na divjo in udarno, tokrat tudi na polni »party mode«. No, tehnično gledano je Perturbator umetniško ime Jamesa Kenta, ampak na odru sta bila dva, ti one-man band projekti pa so v black metal vodah očitno kar pogosti. Perturbator sem do tega večera videl le enkrat in to ravno v Kinu Šiška, ko sem z mešanico radovednosti in skepticizma obiskal dogodek, ki ga nekako ne bi označil za svojo najljubšo skodelico čaja. A človek, ki je pred zasidranjem v zalivu elektronike nažigal kitaro v različnih black metal bandih, očitno zna ogreti srca tudi starim tečnežem, ki v mladosti niso nikoli izkusili zabav elektronske glasbe. In tudi tokrat ni bilo nič drugače. Dvorana sicer ni bila polna, a to le če štejemo zgolj telesa, ker z vidika energije je pokala po šivih. Mobilna konstrukcija na odru je oba performerja občasno ločila ter nato ponovno spojila, luči so nabijale na polno, naša srca so prevzela ritem udarcev glasbe, James je kot nekakšen DJ sem in tja publiko animiral s kretnjami rok ter nastop zaključil tako, kot je treba. S publiko potešeno, a v želji po še. Ker tako veš, da se bo zagotovo še vrnila.