REPORTAŽE

2. 11. 2021

Smrt / In Heaven

Dvorana Gustaf, Maribor / 31. 10. 2021

Minuli konec tedna je postregel s številnimi koncerti po vsej Sloveniji. Kdor takrat ni uspel ujeti vsaj enega metal banda oziroma metal dogodka v živo, ni metalec ali pač nima več interesa za tovrstne družbene dogodke. Osebno sem teden in mesec koncertno zaključil v mariborskem Gustafu, kjer so igrali prekmurski spiritualni death metalci Smrt in depressioncore trojica z imenom In Heaven.

Prvi so na oder stopili In Heaven. Njihovo ime pove dvoje: najlepše je v nebesih in njihova naveza z zasedbo Smrt ter njihovim komadom In Heaven ni slučajna. Če ste torej velik poznavalec death metal zasedbe Smrt, ste morda že takoj sumili močno povezavo obeh bandov, ko ste slišali za oba nastopajoča, če pa kot jaz ne poznate celotne diskografije od Smrt na pamet, pa postane povezava jasna, ko vidite fante na odru. Dve tretjini In Heaven predstavljata namreč dve petini od Smrt. Skupni imenovalec sta Luka Gjerkeš na kitari in Lan Pahor na vokalu, ki v obeh zasedbah opravljata isto delo.

Tako, zdaj, ko smo se podrobneje spoznali z glasbeniki, je čas, da pod drobnogled vzamemo še njihovo glasbo. In Heaven igrajo depressioncore oziroma glasbeno združujejo trap, deathcore, hip hop in lofi. Moram priznati, da si vsega naštetega, kar naj bi tvorilo glasbo trojice, ne znam najbolje predstavljati. S tem mislim na trap in lofi, medtem ko sta mi deathcore in hip hop poznana pojma, ki pa ju v svoji glasbi konzumiram bolj malo. Iz tega razloga tudi ne pričakujte od mene, da bom znal oceniti kakovost predstavljenega. Oziroma kakovost prvega nastopa In Heaven, ki poleg pestre mešanice obiskovalcem koncerta tudi ponujajo nekaj za oko. Miza, na kateri je stal računalnik, ki je proizvajal vse zvoke razen kitare in večjega dela vokalov, je bila prijetno pogrnjena, medtem ko je s stropa viselo kar 6 zank. Logično, konec koncev se nahaja sreča na drugi strani vrvice. Za band, ki piše komade, kot so Slow Suicide in Suicide Obsession, povsem primerno torej. Toda depresija, ki jo ponuja dotična trojica, je vse kaj drugega kot tista, ki jo preigravajo depresivni (black) metal bandi. V prvi vrsti so In Heaven dosti manj fluidni, za kar pa niso zmeraj odgovorni uničujoči break downi. Iz tega razloga se je tudi bilo zelo težko kar tako prepustiti toku glasbe, saj je bil ta nenehno prekinjen, se je menjaval in posledično skakal iz enega ekstrema v drugega: v enem trenutku smo slišali ptičke, nežno clean petje in orientalske ali srednjeveške melodije, v drugem pa totalni šus na kitari, nečloveško kruljenje in do konca navite posnete elektronske bobne. Polno vsega, kar je bilo za marsikoga preveč in je posledično predčasno zapustil dvorano.


Čeprav menim, da sem ravno na podlagi glasbe od In Heaven uspel slišati ali spoznati, zakaj so Smrt tako zelo posebni, pa je bilo vzdušje med njihovim nastopom povsem drugačno. Dvorana je do konca ostala konkretno napolnjena, poskus stage divinga med nastopom prvega banda je med nastopom drugega obrodil sadove, medtem ko ni dolgo trajalo, da se je razvil divji mosh pit v sprednjem delu dvorane. Ko se je torej norelo pod odrom, so Smrt z Zokijem, ki je po avgustovskem odhodu odlično zamenjal starega basista, z odra oddajali svojo glasbo v polnejši in mastnejši obliki, osebno pa sem najbolj užival v okoliščini skorajda vseprisotnega blast beata. Zaradi pomanjkanja nastopov (mednarodnih) zasedb, ki svojo glasbo pogosteje oplemenitijo s tem načinom bobnanja, sem podzavestno začel pogrešati ta agresivnejši del metala, mojo potrebo po njem pa so Smrt minulo nedeljo znali odlično potešiti tudi v kombinaciji s hitrimi kitarskimi riffi in brutalnim vokalom. Seveda pa Smrt niso samo to, sploh njihov najslavnejši komad Sweet Nostalgia s prvenca Oppression from All Suffering priča o dvoličnosti zasedbe, ki zna nagovoriti tudi nežnejša oziroma globlja čustva. Vse to premore že omenjen bandov prvenec, medtem ko smo poleg komadov s tega slišali še Sorrow the Parasite of Sound z EP-ja The Will to Power iz leta 2018 ter za zaključek še neizdan in prvič pred mariborsko publiko zaigran komad A Collapsing Star Laws of the Universe, ki ga lahko v naslednjem letu pričakujemo na albumu What We Call Home. Preden sta se band in publika skupaj pofotkala in dokončno poslovila, nam je uspelo peterico pregovoriti za bis, ki je v praksi pomenil še enkrat odigran novi komad.

Koncert se je začel točno ob 20. uri in se zaključil še pred 22., kar je zame po sobotnem koncertu pomenilo zgoden zaslužen počitek in miren prehod v nov teden, ki se je tokrat začel s praznikom, medtem ko se je večina prestavila v klub MC Pekarna preko dvorišča in tam nadaljevala s praznovanjem noči čarovnic oziroma to naredila kar v ali pred dvorano Gustaf. Tako ali drugače je afterparty trajal dlje kot koncert sam.

Fotogalerija
Ogled fotogalerije
SORODNE VSEBINE:
10. 6. 2002Smrt Robbina Crosbyja / Novice
KONCERTI & FESTIVALI
29. 3. 2024
Šišmiš razpaljotka vol. IV: Vulvathrone, Morywa, Sovrag
Dvorana Gustaf, Pekarna, Maribor
29. 3. 2024
Penitenziagite, Guattari, Relentless Youth
Mostovna, Solkan, Nova Gorica
30. 3. 2024
Dark Easter Metal Meeting 2024
Backstage, München, Nemčija
30. 3. 2024
Ceppino Death Fest Vol. 3
Black Inside, Lonate Ceppino, Italija
30. 3. 2024
Cvinger, Samperium
HABitat, Slovenj Gradec
31. 3. 2024
Replicant, Anachronism, Siderean
Klub Gromka, AKC Metelkova mesto, Ljubljana