Sodom / Die Hard / AlmostRage

Redko se zgodi da, večje skupine na turneji razveselijo naše kraje z obiskom ravno na vikend. Tokratna sobota je bila kot naročena za ogled enega vidnejših predstavnikov nemške thrash metal fronte, ki je, roko na srce, razočarala Slovenijo na Metalcampu 2009. Ravno ta festivalski prizor je kriv, da sem vse do nastopa band jemal malo z rezervo, odšel pa kot novo krščen zaprisežen oboževalec. Zajeten kos odgovornosti za odličen večer nosi predvsem publika, del katere je z Gorenjske prispel z avtobusom in na štiriurnem potovanju pripravil pravo alkoholno podlago, na kateri je duša bolj dovzetna za intimne doživljaje okolice, telesa pa v okolico voljno suvajo namigljive geste, ki ob stiku z drugimi zaženejo neustavljiv mosh pit in ostale aktivnosti. Pot in vse postojanke na priležnih bencinskih postajah pa so tudi razlog, da smo zamudili prvi band, ki je sodeč po posnetkih edini, ki bi ta večer znal požeti nekaj zanimanja.
Kljub temu so vsi znani obrazi domačinov in metalcev, ki so pripotovali od daleč, že pred Štukom zanetili in obdržali vrhunsko vzdušje, mimoidoči vozniki pa so z začudenjem opazovali zbrano lasato množico, ki niti ni slutila nepopisnih občutkov, ki jih bo ta večer zanetil en sam band.
K prvemu ogledanemu bandu večera torej. Nekaj pred deveto uro so nas razočarali primorski rojaki AlmostRage. Band smo pred leti poznali pod imenom The 5th Season in že tedaj so se mi porajala vprašanja o smiselnosti samega poimenovanja, razlog za preimenovanje skupine pa lahko preberete tukaj. Od preimenovanja zvok skupine bogati dodatna kitara, sicer pa band od tedaj ni bistveno napredoval; več kot očitno je, da so člani metal prenehali raziskovati z drugo ploščo Metallice, saj se v naboru med seboj podobno strukturiranih komadov pogosto uporablja ene in iste aranžmaje in celo enak melodični ključ. Dodatno nas na Metallico spomni še vokal, ki se z barvo glasu in rabo linij zelo približa markantnemu Hetfieldu, a na čase nekoliko nespretno zaključi v growlu srednje višine. Sama izvedba je bila izpeljana zavidljivo suvereno, s čimer se ta večer ne morejo pohvaliti niti sami headlinerji, a klub vsemu band ostaja zapisan v spominu nekje v področju neizvirnih, neprepričljivih in kot predskupina legendarnim starcem popolnoma neprimerna izbira. Množica slabih sto obiskovalcev, ki je s svojo nepremičnostjo v zadnjih vrstah posnemala band le še potrjuje misli, ki so se mi utrnile tisti trenutek. Razživela se je morda le peščica ožjih kolegov ansambla, ki je tudi edina kdaj uslišala napol izdane stvaritve dotičnih nastopajočih, saj band ne izpolnjuje niti osnovnih, danes sprejetih standardov, ki potrjujejo aktivnost, kot so na primer ponujeni posnetki na MySpace. Opomin organizatorjem, da prisluhnejo glasu prave množice in ne tistim, ki uspejo po spletnih skupnostih in portalih aktivirati več kolegov za glasovanje. Kje je bilo tistih 300 junakov, ki so oddali glas?! Pod odrom zagotovo ne. Naj spomnim, da so se za mesto predskupine potegovali Keller, ki so pri domači publiki zapisani odlično in nikdar ne razočarajo, z odra pa vedno bruha prepotrebna motivacija, ki jo The 5th Season, brez izdelane odrske slike niti približno ne podajo. Čas je, da organizatorji prepustijo podajanje metalske zgodbe metalcem in ne štirim kratkolascem, ki sicer dobro poznajo svoje inštrumente, a na odru v pletenih puloverjih izgledajo kot nabor odličnjakov s fizikalnega faksa.
Nasledili so jih severnjaki Die Hard, ki so vizualno in srčno popravili vtis, žal pa jih je pustil na cedilu zvok, saj smo poleg bobnanja slišali kvečjemu zamolklo pevčevo golčanje in obilo nerazločnega šumenja. Kljub napenjanju ušes nisem uspel razbrati razlike med solažo in podpornim riffom. Dve skladbi sta bili torej povsem dovolj, da smo »skužili« bistvo. Pozornost je na sebi ves čas obdržal frontman krotke koščene postave, z dobro definiranim spodnjim delom trupa. Za svoj stas premore zanimivo globok, robusten in nekoliko zoprno utrujen, a kljub temu močan krik, mojstrsko pa zabiča publiki svoj gnev tudi s kričečimi tetovažami, ki krasijo tudi ostale člane. Dodatno imidž napaja tudi nepretirana uporaba ličil v slogu Keep Of Kalessin in Behemoth. Zmesi zgodnjega black in thrash metala so dali trdnost s solidno odigrano priredbo Countess Bathory utemeljiteljev zvrsti Venom, sicer pa so nas malo dolgočasili. Vsekakor pa so se v primerjavi s predhodniki lotili poročanja s prave strani.
Po ogledu predskupin smo bili upravičeni razdvojeni; če bi se nadaljevalo v tej smeri, bi ostali lačni pravega metala in odšli globoko razočarani. Vendar pa je skepso kmalu zamenjalo visoko pričakovanje, ki je nabrž tudi produkt spogledovanja s šankom med dolgočasnima predskupnama. Alkoholno pretiravanje mnogih je najbrž eden izmed vodilnih faktorjev, ki je ta večer iz prej opisane medlosti občutkov razvil kaotičen odklopljen metalski prizor, ki po odzivu publike celo prekaša ljubljanski Thrashfest. Iz istega razloga sem tudi zamudil začetek skupine in pomagal ubogemu revežu, ki je komaj še kazal znake življenja, da ni zaplaval v lastnem bruhanju. Ko se je za silo postavil na noge sem prišel v povsem drug prostor med zelo živahno publiko, ki tudi v zadnjih vrstah ni mirovala.
Po intru, ki je nakazal peklenski koncert, so na oder stopile staroste nemškega thrash metala, Tom in Bernemann, ter nova pridobitev Makka (Despair, Kreator, Moonspell itd.). Vojno vzdušje je v prvi sekundi udarilo med ljudi, brezmilostno. Mosh, stage diving, noro čupanje. Že v prvih minutah je nosnice napolnil vonj svežega znoja, poleg banda pa so se na odru neprestano svetlikala prepotena telesa številnih skakalcev z odra, kar je bandu vedno znova dajalo mladostniško energijo in vleklo nasmeh na obraz. Nesmrtne, 25-letne klasike Sodomy And Lust, Outbreak Of Evil, Nuclear Winter, Proselytism Real ter vmesna, novejša klasika M-16 so nivo napetosti dvignile na maksimum že v začetku ... Kdor se je zataknil v osemdesetih, je enostavno moral z vsakim komadom doživljati trenutek osebne očiščenosti. Posebej v slast so šli komadi z bolj spevnimi refreni, med The Saw Is The Law je publika uprizorila delirični indijanski ples, ki se je razlezel čez dobro polovico dvorane, a hkrati pustil mirnejšim obiskovalcev dovolj prostora za nesramno nesodelovanje. Vsakomur svoje, a vsakega, ki ima srce na mestu je dogodek gotovo prepričal, da se spusti v boj. Verjetno ni banda, ki se z lahkim srcem poslovi od tako goreče publike, ki so jo Sodom nagradili z ekstra komadom in tako uvrstili sobotni koncert na prvo mesto po številu komadov glede na ostale turnejske datume. V zadnji tretjini pa se je band kar malce preveč udomačil in ni več mogel skrivati svoje nemške zavojevalske miselnosti, ki smo jo lahko prekleli že vsako leto na Metalcampu in drugih festivalih, kjer slej ko prej iz njih ali pa njihovih zvočnikov udari jodlanje. V preostanku koncerta smo napoved komadov doživljali v nemščini, oni pa so nazaj prejemali besne pozive k igranju namesto klepetanja, spet pa smo našli skupni jezik v glasbi. Tom je bil vidno opit, kako ne bi bil, cel dan je bil "utrujen", pljuvanja ni izpustil, med drugim pa je poudaril dejstvo, da so v Sloveniji res najlepša dekleta (glede na izkušnje iz preteklosti, se lahko samo upa, da ostanejo "metalke"). Kljub občasni razglašenosti in kitarskim kiksom koncert zaradi same energije uvrščam med najbolj doživete letos, dodatno pa si pohvalo zasluži celotna ekipa, ki je z zvokom in lučmi pripravila pravo peklensko vzdušje.
Setlista Sodom: In War And Pieces, Sodomy And Lust, M-16, Outbreak Of Evil, The Saw Is The Law, Nuclear Winter, Proselytism Real, The Art Of Killing Poetry, I Am The War, City of God, The Vice of Killing, Ace Of Spades, Blasphemer, Napalm In The Morning, Feigned Death Throes, Agent Orange, Knarrenheiz, Ausgebombt, Wachtturm, Remember The Fallen, Bombenhagel.
Vzdušje po koncertu je ostalo napeto in še vedno koncertu primerno alkoholizirano. V Ljubljani na Dirty Skunks koncertih že opažam precej večjo toleranco varnostnikov do metalcev in vedenja na koncertih, kjer se dopušča komiranje in ostale oblike alkoholne prestrašenosti, česar se bodo morali ljudje, ki varujejo metalsko drhal v Mariboru še priučiti. Demone je občasno treba spustiti na plano in vsaka kultura ima svoje načine, kako doseči očiščenje duha. Sicer pa še eden v seriji uspešno izpeljanih koncertov redkih metalu predanih ljudi na Štajerskem. Čestitke in iskrena hvala organizatorjem Sindian Underground. Sodom pa so najverjetneje po tem koncertu dobili motivacijo za naslednje desetletje.