Mislim, da lahko brez oklevanja trdimo, da Slovenija ima stalno ponudbo koncertov ekstremne glasbe. To je dokazal tudi torek, 11. 2. 2025, ko smo imeli v Ljubljani možnost izbirati med dvema koncertoma: Eluveitie itd. v Kinu Šiška ali pa Sordide itd. v Channel Zeru na Metelkovi.

Nekateri smo se odločili za slednjega. En francoski black metal in dva domača death oziroma grind banda – dovolj prepričljivo za obisk Channel Zera, ki je, ako dobro pomnimo tisti, ki smo v mladosti verjeli, da se računalnik lahko pogovarja s svojim lastnikom in je dovolj, da se s Tomosom zapelješ čez tipkovnico in ga ubiješ (only Poletje v školjki 1 is real!), v 2. polovici 90-ih oziroma v začetku tega stoletja bil »the« plac za ekstremno zveneči metal. OK, saj se je, ko govorimo o metal koncertih, dogajalo v Hound Dogu, pa tudi občasno (a res redko, no, do leta 2003, ko sta orenk zagnala delo Dihurčka) v Ortu, dostikrat tudi K4, a spomin mi ves čas pravi: »Spomni se Channela …«

Verjetno sem star, a obisk Channel Zera v torek je bil točno to – pot v preteklost, ko si sredi tedna pičil na Metelkovo, našel folk, ki se je večinoma dopisoval prek IRC-a oziroma komuniciral prek Paranoidovega foruma, in tistih nekaj zelencev investiral v ogled bandov, ki niso tako močno sevajoči na scenskih radarjih, a so dovolj glasni, da pretresajo podtalje. Tak občutek me je preveval v torek in me tudi kar lepo grel v duši, medtem ko so ljubljanski termometri ob prihodu slabega vremena kar lepo padali proti ničli.

Channel Zero si je zagotovil kar lepo število obiskovalcev pa ne le iz Ljubljane, temveč tudi iz okolice. Tako so domači grinderji Slugpit imeli pod odrom že lepo število ljudi, ko so v nas udarili prvi toni te apokaliptične četverice. In ti toni so res udarili močno – tonski mojster Tomo H. je poskrbel, da smo prejeli dovolj decibelov, pri čemer sta najbolj prednjačila boben in bas kitara. S tem se je žal malo zgubila dinamična in razgibana slika kitarskih linij, ki jih ustvarja Jan Medved, ki je tisto, kar je nekoč delal v Teleport, lepo nadgradil v Slugpit, a vseeno bi bilo grdo reči, da se kitar ni slišalo. V slabe pol ure so Slugpit odigrali praktično celotni debitantski EP, dodali pa so še že predstavljeni novi komad Terror Structures, premierno pa smo slišali komad Nefarious Heralds of the Ancestral Parasites – oba kažeta, da ima band več kot dovolj zanimivih idej ter da nov material ne bo nič manj br00tal kot prej.

Slugpit so definitivno pokazali, da so dovolj lačni za bodoče napade na odre, hkrati pa se kilometrina pozna, saj so na odru suvereni, a istočasno sproščeni, s precizno odmerjeno sonično agresijo pa nudijo poslušalcem tisto, kar ti rabijo. Fuckin' grind, baby! Pa še to – znanstveno nam je uspelo dokazati, da je grind band, ki ima vsaj dva člana, ki med špilom nosita bejzbolsko kapo, na odru resnično rušilen in da ni strahu, da bi se v prihodnosti spremenili v klon kakšnih Opeth. OK, zaključek tega dela reportaže je res na prvo žogo in beden – za razliko od Slugpit, ki so zakon!

Setlista Slugpit: Intro, Machete Carnage, Scum, Sonic Eradication, Terror Structures, Phantasmal Fist, Nefarious Heralds of the Ancestral Parasites, Sentient Gas, Goat Obliteration Machine.

Naslednji je bil deathmetalski trio Razvalina, ki je do zdaj izdal dva EP-ja, Smrt živečega in Zatirani. Slednjemu so posvetili praktično celotno setlisto, za konec pa smo fasali košček prvega EP-ja v obliki komada Malum, ki so ga odigrali kot – instrumental. Zakaj? Vokalist Gapa je imel težave z glasom, pa je bil raje zgolj instrumentalist. Komad je vseeno sekal. Bentiš, celoten koncert Razvaline je sekal na polno. Razlog ni samo v tem, da band tvorijo scensko in odrsko že dolgo aktivni in ustvarjalni ljudje. Vem, da bo zvenelo kot zajebancija, a gotovo pripomore k temu tudi to, da imajo vsi trije člani banda brke. Že zdavnaj je v časopisu Master Magazin (RIP) kolumnist dr. Chop pisal o brkih v metalu. In zastavil tezo, da brki (ki se delijo v dve veliki skupini: brki à la Tony Iommi ter brki à la Fenriz) resnično dvignejo raven metalskosti banda. Razvalina so prej bili super, z brki pa so zakon. OK, tudi brez brkov bi verjetno bili, vsekakor pa je k dobremu koncertu pripomogla torej dlakava poraščenost lic članov banda kot tudi odličen zvok (čeprav se mi zdi, da ne bi škodilo, če bi Gapa malce spucal in hkrati naredil bolj masten zvok kitare).

Setlista Razvalina: Izčrpanost, Agonija, Digitalni fevdalizem, Človek, Zgodovina je ista, Agresor, Razvalina, Malum.

Iz nekega razloga se je do Francozov Sordide dvorana malce spraznila, ne vem pa, zakaj. Oder so kljub temu suvereno zasedli trije mladeniči iz Francije in vsaj dva sta imela brke, medtem ko bejzbolskih kap ni bilo. Na srečo niso igrali death metala, temveč black metal, kar pomeni, da teorija brkov tukaj propade. Šalo na stran – Sordide igrajo take vrste black metal, ki potrjuje tezo, da gre verjetno za enega tistih žanrov v metalu, ki si lahko dovoli največ odstopanj. Francoski trio, ki aktivno izdaja plate že več kot deset let in trenutno še promovira lani izdani album Ainsi finit le jour (izdan pri kvltni založbi Les Acteurs de l'Ombre Productions), je oder zasedel brez kakršnekoli pompoznosti, corpse painta in še česa. Samo trije tipi in njihovi instrumenti, pri čemer pa je treba dodati, da vsi trije pojejo. No, se derejo kot živali. Na dober način, seveda. Glasba zasedbe je miks surovega, prvinskega black metala, ki pa se močno spogleduje s pankom in hardkorom stare šole – res, na trenutke sem imel občutek, da band poustvarja vplivnost plošče A Blaze in the Northern Sky legendarnih Darkthrone, nato pa so začeli igrati komad, ki je zvenel, kot bi črpal direkt z EP-ja Born Annoying newyorških alternativcev Helmet, da bi potem odkrito flirtal s Killing Joke in nato več kot častil Akercocke. Francozi seveda nonšalantno skačejo med različnimi spektri ekstremnosti, in če niste vajeni take glasbe, vas ta kar hitro potegne v svoj zvočni kaos, ki je kontroliran in ti odpre nova spoznanja, ako dovoliš. Priznam, da – pozer, kot sem – nisem zdržal celotnega njihovega nastopa, a kar sem videl in slišal, me je prepričalo, da je to band, ki ga morate v življenju videti vsaj enkrat.

Setlista Sordide: Je n'ai nul pays, Ruines futures, Ne savoir que rester, Gloire, La peur du noir, Ni nom ni drapeau, Vers jamais.

Po videnem in slišanem sem si v dušo zapisal, da si moram večkrat vzeti čas za kaj takega – kajti, kot pravi znan rek, za dober underground si je treba čas vzet.