Spiritual Deception / Vulvathrone

Sploh ne bom začel naštevati, kolikokrat sem prekmurske Vulvathrone že videl v živo. Samo v zadnjih dveh letih lahko naštejem šest takih srečanj, nazadnje na letošnjem Brutal Janez Festu. Nekako bi bilo nelogično in logično hkrati, če bi jih tokrat izpustil, a kaj, ko pač ne morem drugače. Ko kliče Herman, se njegovemu klicu pač odzovem. In tako je tudi bilo tokrat.

Herman je četrtkov koncert v Gustafu začel ob merch mizi. Ko je tonski mojster ugasnil glasbo, je začel z introm We always cum, too fast! aktualnega albuma Whoreification. Ko se je nato med igranjem kitare malo razgledal po dvorani, se je poskočno kot kakšen mladič pridružil dvojcu na odru. Ja, pravilno ste prebrali, dvojcu in ne trojici, kakor je to bilo še en teden prej na ljubljanski Kadilnici. Zakaj Uroša ni bilo, sicer nismo zvedeli, mu je pa bil med primerjavo z Magnificom, za katerega že dolga leta vemo, da je p…r, pokazan sredinec. Hja, taki so ti Prekmurci. Ko že misliš, da si od njih slišal vse, vedno znova presenetijo z istimi starimi forami. Podobno je bilo tudi glasbeno. Standarden 40 do 45 minut dolg nastop je bil v glavnem osredotočen na že omenjeni aktualni celovečerec, ki so mu delali družbo zimzeleni komadiči, kot so The Allure Of Domination, Cum Socket, Metaphysics Of Torture, Toilet Slut ali Strije. Slednji, štirisekundni komad je band zaigral celo trikrat, da je publika vsaj približno dostojno lahko izvedla wall of death. Drugih presenečenj ali odstopanj od standarda pa ni bilo. Omenil bi le, da me je najmlajši član, pevec, ki je v bandu od poletja letos, zelo pozitivno presenetil tako s komunikacijo s publiko in še bolj s svojim močnim in raznolikim vokalom. A o tem se je obsežneje že razpisala Tina, zato se na tem mestu le pridružujem njenemu mnenju.

Kot glavni band večera so nastopili Italijani Spiritual Deception. Band sestavljajo štirje mladeniči, vsak od njih pa igra instrument, zaradi česar gologlavi pevec med kruljenjem ni imel prostih rok oziroma je bil dokaj statično omejen na stojalo od mikrofona. No, ne morem ravno trditi, da sem pri njih pogrešal več dinamike na odru, toda v primerjavi s poskočnimi Vulviči je bila razlika pač opazna. Prav tako so v ušesa padli melodični oziroma simfonični sampli, s katerimi kvartet popestri komade oziroma jim podeli svojevrsten uvod. Ne morem ravno trditi, da je ta najbolj ustrezen, saj so ti sampli bolj blackmetalsko obarvani, medtem ko Italijani žgejo brutalen tehnični death metal. Od ustanovitve leta 2016 do danes je zasedba izdala single in tri EP-je, zadnjega lani. Ta nosi naslov Oxymoron in je bil v četrtek v celoti predstavljen. Njegovih pet komadov je band predstavil enakomerno porazdeljeno preko celotnega nastopa, začenši z naslovnim komadom ter Hidden in Consciousness, medtem ko je Captatio Benevolentiae tvoril zaključek nastopa. Vmes se je band sprehodil še do ostalih dveh EP-jev, povsem profesionalno odigral svoj set, pri čemer se ni preveč oziral na to, da je dvorana bolj ali manj prazna. Zagotovo so imeli Prekmurci številčnejšo publiko, kar sem tudi pričakoval, a če bi bil zvok boljši, sem prepričan, da bi več ljudi ostalo v dvorani tudi v družbi Italijanov. Tako pa je bilo zelo težko poslušati po eni strani nasičeno in tehnično zahtevno glasbo, medtem ko po drugi strani skorajda nismo slišali, kaj pevec počne s kitaro.

Glede na preostali koncertni program tega leta sem zaenkrat prepričan, da sem z obiskovanjem Gustafa za to leto zaključil. Upam, da bo naslednje enako plodno, da bom v Mariboru ponovno lahko videl nekaj zanimivih domačih in tujih bandov, saj tega v štajerski prestolnici zagotovo primanjkuje.