»Ja, to je moj zadnji koncert v letošnjem letu,« je bilo moje mašilo prejšnji teden na Morbidfestu 2025 med kramljanjem s slovenskimi udeleženci pred Explosivom, dokler je potekala menjava bandov. »Mi pa še imamo enega v Murski Soboti,« je bilo mašilo na moje mašilo. V vseh teh letih me še vedno ni izučilo, da je življenje kaotično in da je patetičen tisti, ki kuje načrte v megleni prihodnosti. Kaj ni celo John Lennon izjavil, da je življenje nekaj, kar se zgodi, medtem ko si ustvarjamo načrte?

Pred pisanjem tega prispevka sem temeljito preveril koncertno dogajanje v Gradcu in zdaj si pa res upam trditi, da je bil predvčerajšnji koncert moj zadnji letos. No, razen če se spontano odločim zapeljati v Mursko Soboto. Dobesedno nekaj ur pred koncertom sem v spletu naključno videl napovednik graškega underground metalskega kluba Wakuum (pozna kdo?), da se drevi dogaja intimen black metal dogodek – dva banda, brez obešanja na veliki zvon:

20.30–21.20 Ultima Necat
21.30–22.30 Sunken

Zame je bil to prvi obisk kluba Wakuum in zato morda naprej nekaj besed o klubu: Wakuum je relativno obskuren in bi spadal v rang manjšega kluba na Metelkovi (morda Gromke). Lociran je v tistem delu mesta, kjer se ni dobro sprehajati po mraku ne glede na lastno spolno identiteto in kjer človek ne sliši besede v nemščini ali vidi žensk brez naglavnih rut. Da pa pljunem še proti desni: v tem delu mesta človek tudi ne sliši siren policije in reševalnih vozil kot tudi ne strelov iz pištol – to grozodejstvo se je letos zgodilo v Gradcu ob belem dnevu v srednji šoli z legalno kupljenim orožjem avstrijskega državljana. Toliko o moji predvolilni propagandi.

Wakuum sprejme (po moji grobi oceni) 50–100 ljudi in je simpatično zasnovan. Po vstopu se obiskovalec povzpne po stopnicah mimo grafita »God in my crack« do blagajne, kjer lahko zastonj na obešalniku pusti garderobo. Naravnost je bar, kjer sem včeraj za pol litra piva odštel 4,40 EUR. Na levi je zunanja terasa za kadilce, na desni pa najprej predprostor z merchem, še en oster ovinek v desno pa vodi do odra. Vstopnine za koncerte ni, za vstop na dogodek pa se je treba včlaniti za tekoče leto za 15 EUR, nakar ima član celo leto prost vstop na koncerte in se vstopnina pobira na podlagi prostovoljnih prispevkov. Na blagajni so imeli prozorno škatlico, dobro napolnjeno z bankovci, ki so, upam da, romali neposredno v žepe bandov.

Če obstaja pregovorni enačaj reka »z dežja pod kap« v kontekstu megle, potem bi s tem rekom lahko povzel dotični koncert. V mestu se že cel teden vije gosta megla, kakršne nisem videl od študija v Ljubljani, v klubu pa so med nastopi s polno paro zaplinjali relativno malo dvorano, da nekaj korakov od odra človek dobesedno ni več videl banda – poglejte galerijo, če mi ne verjamete. Ne bi bil pravi underground, če ne bi bilo zamud pri časovnici, zato se je celoten dogodek zakasnil za dobre pol ure. A me ni motilo. Skozi zaplinjeno in megleno dvorano se je na oder prebil power trio Ultima Necat. Black metal z močno teatralnostjo: kip Device Matere s svečami, vonj po kadilu iz mire in podobni (de)sakralni elementi, ki dokazano dvignejo glasbeno izkušnjo. Glasbeno se band poslužuje tradicionalnega black metal izročila, svoj križev pot pa je začel nedavno: na sceni je slaba tri leta, pod pasom pa ima dvajsetminutni EP Fragments of Pain (2024). Ker sem bil primarno v vlogi fotografa in sem bil bitko s slabo svetlobo ter gosto meglo, me je šele zdaj prešinilo, da je band verjetno odigral kakšno priredbo ali dve, da je zapolnil časovno vrzel na odru. Nisem se zavzel, band pa tudi ni komuniciral s publiko ali naznanjal komadov. Kakorkoli, nastop je bil suveren in mi je prijal.

Premor med bandoma je razpihal meglo iz dvorane, folk pa se je vsul na teraso na cigaret', debato ali osvežilno pijačo. Jaz sem se radovedno potikal po vseh prostorih, da sem naštudiral arhitekturo in prostorsko ureditev Wakuuma. Najbolj mi je prijalo za šankom, kjer sem poredno flirtal z mlado kolegico fotografinjo (»Si tudi ti neizkušena v tem? Lahko bi se učila skupaj – jaz prinesem aparat, ti pa poskrbiš za široko odprto zaslonko.«), ki se je tudi sama pritoževala nad meglo in slabo svetlobo (»Kateri pa je tvoj najljubši položaj?«). Moj je bil na desni strani odra, da mi ni megla pihala neposredno v objektiv.

Na odru je postalo bolj tesno, saj so Sunken petčlanska zasedba. Glasbeno je pihal veter v atmosferični black metal s kančkom depresivnega black metala (tisti histerični kriki, ki jih je utemeljil Nattramn iz Silencer). Četudi pekel za fotografe, je bila megla kot ulita za to podzvrst black metala. Band je tudi spregovoril par besed, da sem ujel v ušesa, ko so naznanili neko pesem iz pred slabim mescem dni izdanega albuma Lykke (2025). Ker pojejo in naslavljajo pesmi v rodnem danskem jeziku, fonetično nisem razumel, za kateri komad je šlo. »Zadnji bo pa najdaljši.« Tokrat ni šlo za flirt s fotografinjo, temveč so to bile besede pevca pred poslednjim komadom, ki je res trajal kot najkrajši komad od Porcupine Tree. Aja, pozabil sem omeniti, da je bil dogodek (za razliko od Morbidfesta prejšnji teden) zelo dobro obiskan – praktično polna dvorana kot tudi škatlica s prostovoljnimi prispevki. Publika se ni bala izkazovati čustev in čupati, kot da jutrišnji dan ni zagotovljen.

Krsten obisk Wakuuma se je končal nad pričakovanji, celo brez siren in strelov iz neregistriranega orožja na poti domov. Morda mi zdaj ne bo treba v Mursko Soboto na Metal Klavnico?! Na koncu bi se še rad uradno in glasno zahvalil organizatorju AMMO supports the underground, ki sem mu pisal tri ure pred dogodkom in vseeno v nekaj minutah dobil zeleno luč za fotografiranje. Od zdaj je Wakuum uradno na mojem graškem metal zemljevidu.