Reunion originalne Black Sabbath zasedbe z Ozzyjem na vokalu sedaj traja že osmo leto, v tem času pa so pionirji heavy metala posneli celi dve novi studijski skladbi in, hočeš nočeš, postali del denarno tvorne korporacije Sharon Osbourne, njihovo delovanje pa je bilo osredotočeno na koncertne aktivnosti po ZDA, v glavnem na nastopanje na OzzFestu.
Kako se časi spreminjajo, še desetletje nazaj je bil Black Sabbath band, ki je redno izdajal albume, koncertiral po klubskih dvoranah in glej ga zlomka, igral celo v Sežani. To je bilo obdobje, ko je vlogo frontmana pri njih opravljal Tony Martin. Z albumom Dehumanizer je njegov staž za krajši čas prekinil Ronnie James Dio, drugače pa je bil Tony član banda celo desetletje, v Black Sabbath diskografiji pa se iz tega obdobja najde pet albumov. Tudi v tem primeru je šlo za zelo kvalitetni heavy metal, žal pa se to obdobje banda neupravičeno preveč zapostavlja.
Po končanem Black Sabbath poglavju je Tony sodeloval v raznoraznih projektih, trenutno pa mu je prioriteta solo kariera. V tem času izhaja njegov solo album Scream, mudi pa se tudi na evropski turneji, v okviru katere se je 17. novembra ustavil v zagrebškem klubu Boogaloo. Po nepisanih marketinških pravilih je bil koncert promoviran kot Black Sabbath night s Tony Martinom (ex- Black Sabbath), vseeno pa ta akcija ni bila posebej uspešna. Ob napovedanem začetku (20:00) je bilo tam trideset ljudi, za katere bi lahko sodil, da so prišli zaradi koncerta, a potem so počasi obiskovalci le začeli capljati in tako je njihova končna številka ocenjena na nekje okoli dvesto. Malo glede na smešno nizko ceno vstopnice, 50 HRK v predprodaji in 60 HRK na dan koncerta.
Da bo večer res v stilu Black Sabbath (če odmislimo vrtenje Ride The Lightning pred, med in po koncertu) je poskrbela tudi domača predskupina Big Rock. Ti so odprli svoj polurni nastop kar z Black Sabbath in nato udarili z Ozzyjevo Crazy Train. Kvartet se je izkazal za zelo dober cover band, odličen je bil predvsem kitarist Jitz, ki vam je v spominu lahko ostal iz gostovanj hrvaških heavy metalcev Undercode. Od tam pa prihaja tudi njihov basist. Pevec ni kakšen Ozzyjev vokalni klon, je pa dober vokalist in točno mu je znano, kaj mora kot frontman na odru početi, da dvigne razpoloženje v publiki. Vmes so odigrali tudi dva lastna, bolj hardrockerska komada, nato pa še famoznega Iron Man in Maiden klasiko Wrathchild.
Kot je bilo obljubljeno pred koncertom, je Tonyjev začetek nakazal in potrdil, kje bo poudarek nastopa; na komadih iz »njegovih« Black Sabbath albumov. Poleg tega pa je The Law Maker (album Tyr) že pokazal, da je Tony še vedno fantastičen vokalist in da ima ob sebi izvrstno zasedbo. Za klaviaturami je stal kolega iz Black Sabbath časov, Geoff Nichols, Iommija sta nadomeščala Italijan Fabio Cerrone (Hemisphere) in Tonyjev sin Jon Harford, na bassu je brenkal James Mallender, mlajšo stran zasedbe pa je za bobni zaključevala prava mašina, Denny Niedham. Tonyjevemu sinu kljub odličnemu znanju manjka še nekaj samozavesti; v primerjavi z ostalimi je bil še malo preveč zadržan. Njegovo nasprotje je bil basist, ki je pravi mojster poziranja, a to počne na dosti bolj prizemljen način, kot recimo njegov kolega pri Hammerfall. Na odru tako dogajanje niti slučajno ni podrejeno oziroma skoncentrirano le na Tonyja, je pa on seveda nesporni vodja ekipe, iz katere je žarela prava energija in želja po igranju. Sedaj na svetlo pobarvani kratkolasec je vzpostavil pristen stik s publiko in počasi dvigoval temperaturo v dvorani. Izbor komadov je bil zelo dober, iz Diovega obdobja so odigrali izrednega Children Of The Sea (»that was my tribute to Black Sabbath,« je izjavil po komadu), s čisto svežega solo albuma so odigrali naslovni komad, kjer je vsestranski glasbenik Tony pokazal, da obvlada tudi igranje na violino. V svojih nagovorih je večkrat izpostavil člane svoje ekipe, izkazal veselje, ker igra skupaj s sinom, in ponos, da je bil član Black Sabbath. Kot je povedal, mu je mesto v bandu prinesla na avdiciji zapeta uvodna skladba z albuma The Eternal Idol, The Shining, s katero so zaključili redni del programa. Na začetku dodatka je prišel na vrsto že težko pričakovani naj »hit« iz njegovega obdobja pri Black Sabbath, Headless Cross, za posladek pa so sledile še minute največjih Black Sabbath klasik, ko se je nekaterim v publiki dobesedno »snelo«. Škoda le, ker je bila Heaven And Hell omejena le na legendarni začetni del in na izpetje z »it's Heaven And Hell«. Po uri in pol odličnega heavy metala se je končal zelo prijeten koncertni večer, ki je presegel pričakovanja pred njim; manjkalo je le večje število obiskovalcev.
Set lista Tony Martin: The Law Maker, I Witness, Eternal Idol, The Hand That Rocks The Cradle, Valhalla, Children Of The Sea, When Death Calls, Devil And Daughter, Dying For Love, Scream, The Shining, Headless Cross, Paranoid/Heaven And Hell, War Pigs.