»Ni govora, da preživim še en dan trezen kot dan prej, sam na koncertu, posebej na atmosferičnem black in post metalu.« S temi mislimi v glavi in paketom mini stekleničk žganja v žepu sem se odpravil na drugi dan festivala. Ker se že dolgo zavedam, da alkohol ni več moj prijatelj in moje starajoče telo rado neprijetno preseneti, sem taktično porazdelil doziranje alkohola čez celoten večer, da sem, če se po farmacevtsko baham, zagotovil podaljšan profil sproščanja s farmakokinetičnim profilom prvega reda.

17.00–17:05 Ožbej prispe sam, a opito dobre volje na prizorišče
17.15–18.05 Frostmoon Eclipse
18.35–19.25 Autumn Nostalgie
19.55–20.45 Dordeduh
21.00–21.05 Ožbej spozna slovensko družbo, s katero preživi preostanek večera
21.15–22.15 Our Survival Depends On Us
22.45–00.00 Naglfar 

Občutno prezgodnja ura je bila za eklipso, še manj pa za zmrzal. Italijanski veterani, aktivni že od 1995, ko so v svet poslali prvi demo Cold Silvery Eye, so poskusili pričarati vzdušje atmosferičnega black metala preteklega dne, ki je bila nekako rdeča nit letošnjega festivala. Za razliko od prejšnjega dne pa sem danes v srčku čutil gorko toploto in doživljal, za zgledne državljane negativna glasbena čustva, pozitivno. Priznam, da banda nisem poznal in sem izbrane odseke njihove diskografije pred nastopom le površno preletel. Obtičal sem pri albumu The Greatest Loss (2016), ki se mi je še najbolj obdržal v ušesih. A zaradi farmakoloških učinkov žganja nisem spremljal, katere pesmi so bile na sporedu, čeprav se mi zdi, da je kakšno pesem band celo najavil. Relativno prazna dvorana skupine ni pustila ravnodušne in prikazala je soliden nastop.

Za eno pivo je vedno čas, posebej ob polurnem čakanju na naslednjo zasedbo. Spomnil sem se na modre besede Bojacka Horsemana, alkoholičnega konja, ki je populariziral mantro »Liquor before beer, never fear! Don’t do heroin.« Pivo je prijetno napolnilo moj trebušček in kot bi trenil je minutni kazalec kazal uro za Autumn Nostalgie. Ime času in vzdušju primerno. Ta, slovaška različica atmosferičnega black metala, je delovala bolj depresivno od predhodnika. A nič zato. Band ima za sabo zgolj en studijski album Ataraxia (2021), s katerega so (sklepam) prevladovali komadi na setlisti. Še vedno sem bil v vlogi uživača in sem izklopil možgansko skorjo, s katero bi analitično spremljal nastop. Sem pa opazil, da se je jakost zvoka dvigovala in folk je po malem kapljal v dvorano. The Dark Night of the Soul je bil edini komad, ki se mi zdi, da sem ga že slišal.

Sledil je premor od (depresivnega atmosferičnega) black metala. Na vrsti so bili Dordeduh, katerih nastopa sem se najbolj veselil. Ime resda spominja na prve besede moje hčerke (»Dudeldu«) in imena komadov so v romunščini, a me to tokrat ni motilo. Navsezadnje, če zveni inteligentno, je avtomatsko progresivno in dobro, kajne? Pomen imena je sledeč: »dor« pomeni hrepenenje po nečem ali pomanjkanje nečesa, »duh« pa – isto kot v slovenščini – »duh, dušo«. Torej, band želi prek glasbe združiti dušo s tistim, kar nas dela posameznike. Če to ni prog, potem res ne vem, kaj je … Šalo na stran, glasba je dejansko na prog strani, ki meša čiste in agresivne odseke – nekako kot Opeth, a bolj blackmetalsko. Pevčev growl me je dejansko spominjal na Mikaelovo (Opeth) barvo glasu. Tisti, ki poznate Negura Bunget, vam toplo priporočam Dordeduh. Album Har (2021) je dober glasnik tega, kar se je danes igralo. Mimogrede, v bandu igrata kar dva bivša člana Negura Bunget, ki zaradi smrti ustanovnega člana Negruja ni več v obstoju. Odrske luči, opitost  ter zadrževanje v ozadju pri mešalni mizi so mi na trenutke dajali vtis, da gledam Slayer – pevec je izgledal kot Tom Araya, kitarist na njegovi levi pa kot Kerry King. A ko je »Kerry« med zadnjim komadom začel igrati na ksilofon, bi še najbolj zadrogiran Slayer fan videl, da nekaj ne štima. Nekje proti koncu nastopa je pevec vprašal publiko: »Koliko vas je slišalo za nas?« Trije smo dvignili roko. Z nasmeškom se je zahvalil za pozornost in slaba ura je bila okoli.

Postalo mi je dolgčas. Vedel sem, da moram prekiniti doziranje alkohola, sicer se lahko večer slabo konča. Ob izhodu iz dvorane na svež zrak sem slišal materni jezik. Brez pomisleka se ozrem: »To! Še kakšen Slovenec je tu!« Ena stvar je vodila v drugo in spoznal sem prijetno druščino, s katero smo debatirali o tem in onem, a predvsem o metalu in bandih. Na trenutke me je postalo kar sram, saj so moji sogovorci poznali dosti več obskurnih in tr00 underground bandov kot jaz, nekdo je celo šel na neki festival v Litvo. Da ne bi izpadel idiot, sem le kimal z resnim obrazom. »Oh, slišim glasbo, gremo pod oder!« sem se prikladno izognil vprašanju, kaj je pa moje mnenje o tem in tem bandu in kateri albumi mi najbolj prijajo. Čas za nadaljevanje duhovnosti, a bolj v post metal in sludge stilu po imenu Our Survival Depends on Us (OSDOU). Cerkveno kadilo je s svojo dišavo napolnilo prostor in bršljanove nitke so krasile mikrofone. Namen pričarati tempeljsko in mistično vzdušje je bil dosežen. Nizko uglašene kitare, počasnejši doomovski riffi, polifonija treh vokalistov ter drone note so publiko ponesle na neko drugo stanje zavesti, ki ga black metal ne zna. Na zunaj je kazalo, kot da je band zatravmiral celotno dvorano in pasiviziral ljudi, ki so nepremično stali na mestu ter zgolj migali z glavo ob ritmih, ampak po koncu vsakega komada je band požel bučen aplavz. Dolgi komadi in tudi dolgi naslovi. Na primer igrali so »Gold and Silver – Which God, Which King, Which Law Condemns Us to Everlasting Slavery?« s pripombo, da je bil pomen komada grobo vzet iz konteksta, a s čimer so zelo verjetno namigovali na genocid, ki se še vedno dogaja na Bližnjem Vzhodu. Kapo dol za vrhunsko izveden nastop, nimam česa dodati.

Če se je festival dan prej začel s tradicionalnim black metalom, pa naj se tako tudi konča! Naglfar, no bullshit, direkt-v-obraz black metal, Satan in woaaaaaaaaaa!!!!!!! Vsa duhovnost, filozofija in inteligenca so bili izgnani iz dvorane, ko so uradni nosilci ne le večera, ampak tudi festivala, napadli oder. Naglfar nisem videl v živo celo večnost, menda nazadnje davnega 2006 v Mariboru v klubu Štuk, ko so igrali skupaj z Dark Funeral. Temu primerno je bila otežena moja legitimacija članov na odru, a vsaj kitarist Andreas Nilsson ter pevec Kristoffer »Wrath« Olivius sta mi bila še vedno znana. Zabavno je bilo gledati, kako je isti folk, ki je pred nekaj trenutki statično in čuječe spremljal OSDOU, zdaj brezglavo norel na Satanove tone. Padel sem v vorteks (tudi v Vortex of Negativity, naslov enega igranega komada), saj sem vedel, da se kmalu bliža konec. Več kot dvajset let pozneje Naglfar še vedno razturajo!

Vsak kvalitetni prispevek naj bi imel dober zaključek ali nauk zgodbe. Če pivo pomaga grdim ljudem seksati že od leta 1862, bi v mojem primeru veljalo, da pomaga navezovati metalske družabne stike leta 2024?