Rdečina ugašajočega dne me je vodila v Orto Bar. Ob spremljavi hipnotičnega, skoraj ritualnega, potrkavanja cerkvenih zvonov sem se spraševal, ali bo večerni koncert bogokletna antiteza cvetne nedelje ali prazniku primeren kulturni zaključek. V Slovenijo so se po manj kot letu vrnili grški folk stonerji Villagers Of Ioannina City (VIC) in zapolnili Orto do zadnjega atoma.

V Ljubljani so jih kot predskupina podpirali domači doom stonerji Omega Sun. Zgodnja ura v stilu trenutno modernih »zabav 30+« ni preprečila nabito polnega prostora pred odrom in Omega Sun so dobili podporo domačega terena, ki si jo nedvomno zaslužijo. Tradicionalno ortovsko ušesaparajoče ozvočenje ni predstavljalo resne ovire, saj so možgani kmalu porezali preglasne tone, tako kot normalizirajo kronično bolečino. Žival crkne, človek se navadi. Omega Sun združujejo stonersko počasnost, nedvomno odraz primorske ležernosti, in bluesovsko/doomersko agresivnost. Na eni strani gre za igro nasprotij, hkrati pa popolnoma naraven preplet – slišna evolucija žanrov. Uživali smo v »dušo peštajočih« blacksabbathovskih riffih, zamolklem downtunu kitare in tradicionalnem ječečem vokalu. Rageagainstthemachinovski groove in kitarsko izžemanje sta mi predstavljala tisti »kick«, ki band v mojem spominu loči od konkurence. Ravno prava mera težkosti pa jih postavlja na temačnejšo stran – v metal.

Polna dvorana se je že neučakano prestopala in v zraku je bilo čutiti napetost, ko se je končno oglasil intro na matrici. In je trajal. In je še malo trajal. In trajal že sumljivo dolgo, pravzaprav je imel na koncu že kontraefekt želenemu. V ramo me je ruknil možakar, ki se je panično rinil v ospredje s tremi kozarci piva v eni roki in palčkami v drugi. Pa ne, da zdaj čakajo prav te palčke, pomislim. No, trenutek za tem so se mimo zrinili še preostali člani, seveda vsak s svojim kozarcem in ovenčani z instrumenti. Po vseh koncertih je ta moj prvi, kjer band na oder ni prišel iz zaodrja, temveč direktno od šanka. Nasmejani s tisto pravo balkansko iskrico v očeh so nas peljali čez fenomenalno setlisto.

O občasni krizi identitete stonerstva sem že pisal in prav VIC je še en band, ki lahko sedi v svêtu, a ni dobil statusa polnopravnega članstva (Arhivi). VIC združujejo stoner in hard rock ter ju dvigujejo z eksperimentalno in abstraktno uporabo folk instrumentov ter tradicionalne grške glasbe (dimotike). Čeprav gre za konkreten Balkan, je njihova glasba v osnovi težka, počasna in občasno bolj meji na sludge kot blues rock – verjetno ji prav to daje neko legitimnost in prepoznavnost na metal sceni. Folk elementi niso neka cinična polka protiutež, kot se rado zgodi v recimo folk metalu, temveč prevzemajo vlogo, ki nam je znana iz viking/pagan scene – ambientalna temačnost na eni strani ter plemenska surovost in ritualnost na drugi. Ušesa parajoči zven dud in klarineta ima v disonanci z dušenimi downtune kitarami in zamolklim basom naravnost očiščevalno vlogo na enaki ravni kot obredni Heilung ali tibetansko grleno petje. Nekoč so me z nazornim grafom strokovno podučili, da je oboje že na meji odtujenosti od družbene dogme. Tu je občutek podoben.

Publika na drugi strani je vse to požirala v deliriju, a evforično. Švic je šprical iz razgretih glav v loku čupanja, kozarci v balkanski maniri pa so leteli po zraku in v danem trenutku me je sprevrglo, da je več piva po tleh kot v grlih. A sofisticiran okus drugačne klientele je poskrbel, da prostor ne dehti po običajni ljubljanski scalini, temveč prijetno cvetlično po premium hmelju slovenskih mikropivovarjev. Frontman Antonio Bande … khm, Alex, je z odliko opravil z vlogo animatorja publike. Kot vokalist se je v live nastopih bolj posvetil intonaciji kot artikulaciji; vse do meje (in čez njo) volčjega tuleža, ki se mu radodarno pridruži tudi publika.

Žal nam niso prizanesle majhne nekonsistentnosti v zvoku, npr. enkrat slišiš obiranje vsake strune posebej, nato je kitarski solo kot kulminacija stopnjevanja komada popolnoma zadušen. Če je bil njihov lanski nastop v Tolminu bolj oster in kirurško natančen, pa je imel ta nedvomno več duše in čustvenega naboja – kar je nekako logično ob samostojnem, nefestivalskem koncertu. Nov material je bil prav tako dobrodošla sprememba in po slišanem že nestrpno pričakujem napovedano plato Venceremos. Kultni komad Zvara je nekakšna sodobna himno o uporu in kulturnem povezovanju, požigu starega, da se naredi prostor za novo. Žal v luči helenskega besedila tu publika ni vokalno spremljala Alexa, kot ga na domači grudi, a je pesem vseeno opravila svojo ritualno katarzo. Po deliričnih obrazih publike sodeč se je marsikomu ta dan res odprlo nebo.