Preden sem se odpravil od doma, sem še n-tič preveril radarsko sliko vremena nad Slovenijo, saj ob prihodu v Velenje nisem želel biti negativno presenečen. A glej ga zlomka, presenečenje me je vseeno čakalo za vogalom. A ne negativno, temveč nadvse pozitivno. Ob dovozu na parkirišče sem zaradi gneče komaj našel prosto mesto. Številni veseli obrazi in navlažena grla so nakazovala, kar je nasmešek na Saletovem obrazu potrdil: »Obisk je tako velik, da je treba razširiti prostor za kampiranje!« Kaj hočeš lepšega?! Odlični predpogoji za fantastičen uvod v festival, medtem ko sta svež zrak in prijetno hladne temperature (ja, pravilno ste prebrali, pred tem je namreč deževalo) vse skupaj samo še podčrtala.

Letošnji program je bil tak:

petek, 12. julij:
19.45 vrata
20.10–20.40 Black Camo
21.00–21.30 Human Host Body
21.50–22.30 Kaoz
22.50–23.35 Hellripper
23.55–00.35 Srd

sobota, 13. julij:
19.00 vrata
19.30–20.00 Diamond Dust
20.20–20.50 Vulvathrone
21.10–21.40 Rabbit Dogs
22.00–22.40 Traitor
23.00–23.45 Escuela Grind
00.05–00.45 Hobos

Black Camo na Vratolomu 2024
O Black Camo sem predhodno vedel bore malo. V glavi sem imel idejo, da gre za mlad thrash metal band, katerega člani so dejansko mladi. No, glede mladosti sem imel prav, glede thrasha oziroma žanrske opredelitve pa le deloma. To, kar sem slišal, je bil thrash metal s primesmi sludge metala na eni in grinda na drugi strani. Določeni komadi so ponujali klasično thrashersko melodiko, drugi crossover mešanico v slogu Rage Against the Machine, spet tretji so bili hiter in brutalen udarec na gobec. V slogu vsesplošnega kaosa in »fuck off« odnosa smo slišali »komad o tem, kako zmanjka piva«, s komadom o čustvih je band povabil k circle pitu, fušanje med balado pa je bilo pometeno pod preprogo z nasmeškom. Band se je poslovil z vabilom na pivo in zahvalo vsem, ki s(m)o prišli.

Human Host Body na Vratolomu 2024
Koprski sludge/black/crust punk metalci Human Host Body nikoli samo ne nastopijo, vedno tudi kaj izjavijo. Vsaj takšne so moje izkušnje z njimi v živo, kajti do zdaj se še nikoli ni zgodilo, da ne bi izvedel česa poučnega ali da ne bi slišal kakšne »politične« parole. V tej zvezi je že sama napoved komada Upam, da pride vojna močno politično ali družbeno-kritično sporočilo, prav tak občutek pa imam pri Grobovi globin, enem mojih najljubših komadov, ki so del bandovega splita s Storm of Sedition. Poleg vremenske napovedi, ki je bila v prid velenjskemu festivalu, pa smo izvedeli še, da na Obali ne marajo fašistov in policije. Verjetno smo izvedeli še kaj, kar sem pozabil, ali bi izvedeli še kaj več, če pevca ne bi prekinile manjše tehnične težave v zvezi z bobni. Poleg močne vsebine pa sta bila vsem komadom skupna še punkovska neposrednost in agresivnost, kar pomeni, da je band znova oddelal všečen nastop.

Kaoz na Vratolomu 2024
Kaoz v tretje. V roku osmih dni. Prvič v Laškem na festivalu Metaljot Raspaljot Open Air, drugič v Kranju pred bratoma Cavalera, tretjič pa torej na zadnjem Vratolomu, kjer so vskočili namesto odpadlih Basement Torture Killings. Razlog za spremembo me v trenutku, ko sem zanjo izvedel, se pravi, ko so Kaoz pripravljali oder, ni zanimal. Prvič: Basement Torture Killings ne poznam, jih predhodno nisem preveril. Na podlagi imena predvidevam, da so brutalni. Drugič: Kaoz so po mojem oba nastopa oddelali več kot zadovoljivo, zato sem vedel, da bo tretji prav tak ali še boljši. Skratka, spet se je izkazalo, da pogumne in pridne nagradi življenje. Če bi ostal doma in grel kavč z mislijo, da me Basement Torture Killings itak ne zanimajo, ne bi spet užival v družbi velenjskih groovy thrasherjev. Sicer nisem pričakoval, da bo setlista kakor koli drugačna kot na predhodnih koncertih, a nastop pred domačo publiko je pač zmeraj poseben in nekaj drugega. Tega očitno nisem začutil edini, kajti pred odrom se je prvič razvilo od headbanganja bolj dinamično dogajanje, grla publike so postala glasnejša in pevčevo povezovanje komadov večkrat prekinjeno z glasnim »Špilaj!« Publika je bila torej zadovoljna, zadovoljstvo pa je med drugim izrazila tudi še z enim circle pitom.

Hellripper na Vratolomu 2024
Med mano in bandom, ki sem ga najbolj nestrpno pričakoval, so bili samo še Hellripper, edini tuji band prvega festivalskega dne. Po informacijah iz Metal arhivov gre za škotski black/speed metal band, ki ima za seboj že dva EP-ja, številne splite in single ter tri dolgometražce, med katerimi je bil zadnji Warlocks Grim & Withered Hags izdan lani. Prve male zvezde večera, škotska četverica, so s svojim močno rockersko obarvanim speed metalom konkretno zmobilizirali publiko. Ples ter vik in krik so bili na sporedu pod odrom, medtem ko se je na odru posvečalo že omenjenemu aktualnemu ploščku in prvencu Coagulating Darkness. Kot nepoznavalec sem s pomočjo napovedi komadov ujel From Hell, Nunfucking Armageddon 666, Bastard of Hades in Headless Angels. Prav zaradi nepoznavanja bandovih viž (in morda tudi zaradi ničelnega nivoja alkohola v krvi) pa me je proti koncu ravno tisti tipični speedmetalski ritem, ki me je sprva pritegnil, začel nekoliko dolgočasiti. Še dobro, da je bil pevec tudi prijetno zgovoren, da je znal obdržati zanimanje na zadovoljivi ravni.

Srd na Vratolomu 2024
Srd v tretje. V roku manj kot treh mesecev. Prvič v Ljubljani na otvoritvi promocijske turneje aktualnega albuma vragvmesiton, drugič v okviru iste turneje v Mariboru in še tretjič kot headliner na Vratolomu. In da enkrat obrnem stvari na glavo – band je zaigral: Mrtvaški ples, vragvmesiton, Orji, Sreča na vrvici, Kupa trpljenja in Kaštiga. Peterica je znova dokazala, da povsem upravičeno spada med najboljše domače (black) metal bande, hkrati pa je bilo znova vidno, da je njen idejni vodja, pevec Goran, publiki postal malenkost dostopnejši. Oziroma njegov performans. Medtem ko je bila včasih komunikacija s publiko minimalna ali je sploh ni bilo, Goran zdaj celo spodbuja k ploskanju. Vem, ni veliko, a meni je ta gesta všeč, publika pa se je nanjo tudi pozitivno odzvala. Zato se veselemu rajanju pod odrom sploh nisem čudil, pri čemer niti ni bilo tako malo posameznikov, ki so z bandom peli slovenska besedila. Če pa to ni nekaj!? No, moja reakcija je bila nekoliko drugačna, sploh med zadnjim komadom mi je uspelo zapreti oči, da me je odneslo. Hvala za tole!

No, in tako je bilo zame konec. Konec za ta dan, kajti odpravil sem se domov, in konec za vedno, kajti naslednji dan se nisem vrnil v Velenje, temveč me je iz naše severne sosede klical festival Area 53, o katerem se bo na drugem mestu razpisal kolega Žiga. Tako kot je bil tih moj odhod, se Vratolom ni ravno poslovil. Glede na uspešnost zadnje izvedbe sem prepričan, da se bo o tem festivalu z različnimi superlativi še dolgo govorilo. To je pa tudi vse, kar si lahko želi organizator takega (majhnega) festivala. Pozitivne zgodbe in pozitivni spomini so edino, kar ti na koncu ostane in te hrani še nekaj časa, zato, dragi Sale, tudi ti imej te v mislih, ko se boš spominjal nazaj na zgodbo, ki so jo spisal pod imenom Vratolom. Naj te ves pozitivizem še dolgo hrani z energijo in ponosom.