Y&T! Ime in stas tega banda je je živ dokaz krutosti glasbene zgodovine, saj vas verjetno večina (mlajših) bralcev ob tem imenu le debelo pogleda in ne ve, o čem teče beseda. Skupina se je zbrala v Kaliforniji leta 1974 pod imenom Yesterday & Today in s krajšo pavzo v začetku devetdesetih prejšnjega stoletja delujejo vse do danes. Po januarski smrti originalnega basista Phila Kennemora je edina stalnica zasedbe briljantni kitarist in pevec Dave Meniketti.
Y&T imajo eno grdo navado. Njihove sicer redne turneje se Sloveniji niti ne približajo, tako da je bil München najboljša opcija zadnjih nekaj let in posadka petih entuziastov se je seveda odpravila na pot. Prvi cilj po prihodu je bila prodajalna rabljenih nosilcev zvoka M2, ki jo toplo priporočam vsem ljubiteljem hard rocka in klasičnega 80's metala – ni da ni! Ker pa so denarnice zelo kmalu zaječale, smo se odpravili v mali klub Garage Deluxe, nekako münchensko inačico Orto bara, ki se nahaja v dobro znani coni Kulturfabrik in je bila tisti večer prizorišče »zločina«.
Malo po deveti uri zvečer se je v dobro napolnjenem klubu zaslišal nasneti intro in na oder so udarili Y&T s komadom aktualnega albuma Facemelter, On With The Show. Prva razlika z Orto barom je bila takoj opazna; zvok je bil že tedaj (in tako je tudi ostalo) perfekten, brez najmanjše napake in tako sta zares prišla do izraza Daveova glavna aduta: perfektno ohranjen vokal, ki variira od metalske ostrine Ronnie James Dia pa do bluesovske mehkobe Roberta Planta, in njegovo perfektno igranje stare obtolčene Les Paul kitare, ki jo le občasno zamenja za klasičnega Stratocasterja. Sledile so same klasike, od bluesrockovske Dirty Girl z albuma Earthshaker do metalskih šusov s klasikami Black Tiger in Mean Streak. Sledila je power balada z melodičnega albuma Ten, Don't Be Afraid Of The Dark, kjer sta se s fantastičnimi back vokali izkazala kitarist John Nyman in novi basist Brad Lange (ex- Jet Red). Setlista Y&T človeku ne pusti dihati, saj so temu dragulju glasbenega opusa zasedbe sledili trije hard 'n' heavy rušilci, Lipstick & Leather, vrhunska Don't Stop Running in Midnight In Tokyo. Deset komadov, deset šusev! Mnogokateri band njihovega ali veliko mlajšega emša bi se na tem mestu začel poslavljati, Y&T pa niso niti na polovici ...
Sledil je trojček komadov z nove plošče, odlična rockerja Shine On in Blind Patriot, med katere se je vrinila balada If You Want Me, ki jo je Dave posvetil prej omenjenemu Philu Kennemoru. Publika, sicer povprečne starosti 35 – 40 let, je skupini jedla iz roke, pretakala se je odlična energija na relaciji oder – avditorij. V tem duhu so v naša ušesa prihajale klasike Don't Wanna Lose, Hungry For Rock, Don't Bring Me Down, torej komadi, ki jih ima marsikdo od vas na zaprašenih vinilkah na podstrešju, saj je založba RTB v prvi polovici osemdesetih redno sledila izdajam Y&T in jih pripravljala za jugoslovanski trg. Ob komadu Winds Of Change je ponovno zabriljiral Daveov vokal in dokazal, da je med vsemi klasičnimi vokalisti osemdesetih trenutno v daleč najboljši formi, blizu mu ne more niti »nedotakljivi« Dickinson. Sledil je nov vrhunec koncerta, skladba I Believe In You, ki se na koncertu že tradicionalno razilje v izjemno ostro in napeto soliranje, kjer se genialnost Menikettija, ki je davnega leta 1980 za glasbo navdušil celo nekega Larsa Ulricha (pa ne vem, če bi si to človek danes štel v čast), izkristalizira v vsej svoji mogočnosti. Shred obvlada danes skoraj vsak, ampak hitroprstenje s toliko občutka za melodiko in blues pa je prvina, ki jo osvojijo le najboljši. Da so Y&T povsem upravičeno imenovani za enega prvih heavy metal bandov so nas ponovno opomnili z izjemnim rušilcem iz leta 1981 s pomenljivim naslovom, Hurricane.
Sledil je najbolj dolgočasni del setliste slehernega heavy koncerta, bobnarski solo, med katerim pa se je Mike Vanderhool dejansko »strgal s ketne« in pet minut tolkel po dvojni pedalki in ubogih činelah, kot da jutri ne obstaja. Ostali del banda je ob vrnitvi na svoja mesta začel igrati morda največji hit kariere, obupno osladno Summertime Girls, ki je v svoji studijski verziji s »cheesy« klaviaturami zares grd madež na sicer izjemnem opusu zasedbe. Hvalabogu Y&T klaviatur v živo ne uporabljajo več in tako smo bili deležni mnogo bolj dostojne verzije z žagajočimi kitarami. Za še eno žgočo klasiko, Rescue Me pa je namesto Davea pred mikrofon stopil dolgolasi John Nyman in zelo solidno odpel še eno Earthshaker klasiko, Squeeze, nato pa so ob zadnjih zvenečih notah vodilnega singla zadnjega albuma Facemelter, I'm Coming Home, fantje zapustili oder. Dve uri glasbe, 23 komadov. Človek bi domneval, da sta tako band kot publika izžeta, ampak ne! Po nekajminutnem skandiranju celotnega avditorija se skupina vrne na oder in takoj zareže v Open Fire, kar temperaturo takoj dvigne do vrelišča. Med Hell Or High Water svoje vokalne sposobnosti pokaže tudi slehernik v publiki, nakar nas Y&T še zadnjič pripeljejo na Olimp hard 'n' heavy glasbe z nepozabno klasiko Forever.
Kaj reči za konec? Dve uri in petindvajset minut vrhunske glasbene predstave za piškavih trideset evrov je zares dobra kupčija in dokaz, da v tem obdobju bandi, ki se komaj borijo za svoj obstanek na sceni ponujajo mnogo več kot zveneča imena, ki počivajo na lovorikah in so se prepogosto že zdavnaj izpela. V tem duhu vabim vse bralce, da se udeležijo koncerta Lizzy Borden konec novembra na Metelkovi, saj nas čaka še en koncert napol pozabljene zasedbe, ki pa še kako grize in z novimi ploščami dokazuje, da je v vrhunski formi.