Testament. Band, ki je nedvomno bistveno sokreiral bay area thrash, a (podobno kot Exodus) izostal iz (medijsko označene) četverice, ki je komercialno bistveno bolj uspešno plula skozi osemdeseta. Testament so obdržali zaščitne znake v devetdesetih, ko je večina ostalih odšla v pozabo, s The Gathering zacementirali brutalnost, jo nadgradili s The Formation of Damnation, ter končali delo z Dark Roots of Earth. In končno je prišel čas tudi za nov DVD. Testament so osnovno napako naredili že na samem začetku: DVD so se odločili posneti v Severni Ameriki. Publika v ZDA je pregovorno slaba, kar se …

Hrvaški brutalizatorji so izdali svoj tretji album. Death metal s primesjo thrasha, blacka in še česa udarja skozi »le« osem komadov, ki skupaj obsegajo nekaj več kot 38 minut. Odlično zastavljen koncept pa v končni fazi ne izpade tako zelo dobro.
Vse je točno tako, kot mora biti: kul naslovnica, zelo lično izdelana notranjost knjižice, smiselna besedila, dobra, moderna produkcija. A kaj ko se ob vsem skupaj poraja misel: Kje sem že to videl, slišal in prebral?
Stvar seka iz vseh smeri, komadi so smiselno grajeni in dodelani. Failed Leaders Museum in Damage Control sta najsvetlejši točki, najbol…

Kranjski mladci niso več tako zelo mladi. Če so leta 2009 razbijali z ne ravno definirano zvrstjo in navdahnjeno zmedenostjo, je tokrat stvar popolnoma drugačna: Armaroth so našli svojo nišo death metala, v kateri se znajdejo bolje kot Schumacher v formuli v svojih najboljših časih. V zadnjem času so odigrali relativno veliko koncertov, našli stabilno zasedbo in se ustalili v vrhu slovenskega ekstremnega metala.
Orjaški riffi, znani iz floridske in newyorške šole, plus evropski metal prijemi, kombinirani s kranjsko zadetostjo, vlago in znojem placa na Planini, dajejo svoj pečat, brez dvoma. Po …

Prva recenzija afriškega metal banda v zgodovini portala Paranoid-zine govori o zasedbi iz Južne Afrike, ki sliši na ime Arx.
Band je napisal, posnel in sproduciral prvenec v lastni režiji, od črke »a« do »ž«. Vse je delo članov zasedbe in zadeva nikakor ni slaba.
Skupina definira svojo glasbo kot progresivni power/thrash metal, kar pa tale izdelek zagotovo ni. Res je, zadeva vsebuje veliko thrash pasaž, powerskih pa nikakor, ne evropskih ne ameriških (no, razen če so izumili afriško verzijo power metala), progresive pa prav tako ni nobene. A nič za to, v glasbi se čuti predanost metalu in želja…

Warbeast so reinkarnacija Rigor Mortis enaindvajsetega stoletja, iz prahu pa jih je povlekel nihče drug kot Phil Anselmo. Kljub temu, da v hiši Warbeast trenutno prebiva le en član Rigor Mortis (legendarni vokalist Corbitt) je glasba še najbolj podobna tem teksaškim brutalizatorjem iz osemdesetih (ostali člani pa so igrali v bandih kova Gammacide, Rotting Corpse itd.). Izdajo najboljše opiše ena beseda: brutalizacija. Skozi deset komadov nam band nazorno servira točno tak thrash metal, kot nakazuje ime banda – thrash, ki trga in kolje kot vojna zver. Zver besni, nori, ubija vsepovprek, ne jeml…

Metal Mike je znan kot kitarist, ki že leta in leta stoji ob strani Robu Halfordu tekom njegove solo kariere. Poljski Američan je znan kot velik zagovornik klasičnega metala in neuničljivi metalec, nova plošča pa je povsem povprečen metal izdelek.
The Metalworker vsebuje veliko elementov vseh možnih zvrsti metala (od klasičnega heavy metala do black metala) in je, glede na Mikeovo znanje, dokaj obupno zveneča plošča. Album odpre instrumentalni intro On Leather Wings, sledijo pa napadalni heavy/speed komadi Tonight We Ride, Hell No! in This Is War ter hammerfallovski instrumental M Is For Metal…

Ameriške legende ne počivajo. Po ogromni, obsežni turneji za zadnji album Razorback Killers (preko 100 koncertov) in turneji s Hammerfall (ter dodatnem live albumu) so Thorpe in kompanija odšli na kratek dopust in kasneje napisali novo ploščo. Le-ta je malce manj udarna kot zadnja, a po besedah kolegov iz dotičnega banda je bil prav to tudi namen. Nova plošča nosi rušilce, stereotipen napol pop komad (Together We Unite), par izvenserijskih skladb in še kaj. Najbolj spominja na raznolikost legendarne (in spregledane) Word Of Mouth, zadnje plošče z legendarnim Carlom Albertom, ki bi band popelja…

Kanadski starci, oz. starca ter njun novi privesek, ameriški basist italijanskega rodu, Sal Italiano (možakar je igral v Iron Maiden tribute bandu in dejansko izgleda identično kot Steve Harris), predstavljajo prvo skupno ploščo, naslovljeno Hope In Hell.
Upanje za Anvil je po dvajsetih letih brez komercialnega uspeha prišlo po izdaji filma Anvil: The Story Of Anvil, s katerim so se zasmilili celemu svetu. No, meni se definitivno niso, ker vse, kar so prikazali v filmu, seveda ni bilo res. Hollywood vedno naredi svoje – priredi zgodbo, ki prinaša denar, in uspeh je skoraj vedno zagotovljen. No,…

Angelripper. Stric Tom. On je. Je poosebljeni nemški metalec in ne misli se ustaviti, pod nobenim pogojem. Sodom so bili eden redkih bandov, ki so skozi devetdeseta izdali mnogo odličnih albumov, za novega, Epitome Of Torture, pa je par internacionalnih recenzentov (in nevednežev) podalo čudna mnenja, da je ta album nekaj najboljšega po Sodom iz osemdesetih. To seveda nikakor ne drži. Več kot očitno niso slišali fenomenalnih Better Off Dead in Tapping The Vein, brutalno brutalnega LP-ja Masquerade In Blood (iz »sumljivega« leta 1995) ter odličnega Code Red (dva nalašč neomenjena albuma iz tega…

Pričujoči EP napoveduje prihajajoči album Empire Of The Undead, Gamma Ray pa zvenijo najbolj powermetalsko (na njihov klasični način) v zadnjih letih. Odlična nova komada, naslovni komad EP-ja Master Of Confusion in naslovni komad plošče, ki prihaja, torej Empire Of The Undead, zvenita napadalno in navdušujoče. Rayi so očitno dobili novo dozo inspiracije ob dokončnem vzdigu metala v zadnjih letih in to se v komadih nazorno pozna. Kai Hansen ni brez razloga boter nemškega power metala; človek, ki definira žanr, pač ne more udariti mimo. Komadi napovedujejo odlično ploščo, zaokrožujejo pa jih še…

Pure Steel Records izdaja izključno jeklene izdelke. Fantje iz založbe se lotevajo promocije klasičnih metal zadev, ki dosegajo njihove osebne standarde. Parkrat so se ujeli v zanko, velikokrat pa zadenejo žebljico točno na glavico in tudi tokrat so jo. Po odličnih Cage, Stormrider, ameriških Halloween, Portugalcih Attick Demons (ki imajo v svojih vrstah najpopolnejšo kopijo Brucea Dickinsona na svetu) itd., so (po dveh letih od zadnje) izdali novo ploščo klasičnih heavy metalcev Artizan. Plošček v maniri dobrih starih US metal bandov ponuja »le« sedem komadov (»le« zaradi dejstva, da zadnji k…

Chris Barnes, brutalizator iz Buffala, živeč na Floridi, je (zopet) nazaj. Six Feet Under so v 18 letih obstoja izdali že dvanajsti album, drugega zapored v roku slabega leta (prejšnji, Undead, je bil izdan lani, 2012). Unborn zopet ponuja manj generičen death metal, kot v letih 1995–2007, ko je Barnes igral svojo verzijo slow groove death metala. Več je hitrosti, brutalnosti, težjih riffov (formula, zastavljena na Undead), komadi pa spominjajo na Cannibal Corpse v obdobju z Barnesom v več kot le enem smislu (seveda daleč od tega, da bi bili komadi podobni). Gostujoči kitarist Jari Laine iz To…

Ciper, starodavni amfiteater, metal. Iced Earth so se iz imensko z(a)mrznjene zemlje preselili na egejsko območje stare helenske dežele, ki je nekoč dala neizprosne borce, danes pa ene najbolj živih in glasnih fanov v Evropi. Iced Earth so izredno navezani na to področje, saj so prejšnji (legendarni) live album Alive In Athens (naj live album druge polovice 90-ih poleg Exodus – Another Lesson In Violence) posneli v sosednji Grčiji, Ciprčani pa so se jim priljubili leta 2011, ko so tam prvič odigrali koncert.
Svetovna turneja Dystopia je fanom predstavila novega vokalista, Stuja Blocka, ki se je…

Axel Rudi Pell, nemški Ritchie Blackmore, se vrača s studijskim izdelkom »live« narave. Da, vse, kar je tu studijskega, je delo (miks, mastering), ki je bilo opravljeno po samem snemanju. Vsi instrumenti so po Pellovih zagotovilih nenasneti, preneseni na trak (no, pravzaprav v računalnik) direktno iz opreme, iz katere je prihajal zvok. Drzna poteza.
Rudi predstavlja presek čez (bolj ali manj) celotno diskografijo, potem pa so tu še trije komadi s plošče Circle Of The Oath, ki so jo predstavljali na tekoči turneji, ter nekaj klasik, od katerih najbolj udari »zapiralec« Tear Down The Walls, eden …

Ameriški mladci Holy Grail so pred par leti z neizvirnim imenom in povprečno prvo ploščo začeli kariero v težkem metalskem svetu. Po treh letih od izida prve plošče svojo drugo studijsko kreacijo izdajajo pri založbi Nuclear Blast. Na srečo se je stanje popravilo in z največjo metal založbo na svetu je prišla tudi boljša glasba (začuda).
V 13 komadih dobimo dobro dozo heavy metala, ki svoje lovke vtika v več ostalih zvrsti – tu imamo veliko thrash pasaž ter celo nekaj death metal delov. Vse krasijo dokaj dober zvok (malenkost preveč sintetičen), odlična dvoglasja in solaže, ki v živo na žalost …

Satan. Izvirni, prvobitni, starošolski, metalski Satan. Band, ki ni nikoli razočaral, v katerikoli (re)inkarnaciji in s/pod katerimkoli imenom že se je pojavil (poleg Satan še Blind Fury, Pariah itd.), in tudi prvi album po 26 letih ni nikakršna izjema.
Band je zamudil prvi NWOBHM vlak konec sedemdesetih in prvi album, legendarni LP Court In The Act, izdal »šele« leta 1983. Nič za to, vtis je bil vsekakor primerljiv z vtisom prve plošče Iron Maiden oz. Samson ali prvega albuma Diamond Head, zato so Satan naslednja leta preživeli nadvse aktivno. Naslednja plošča, legendarna Suspended Sentence, j…

Tobias Sammet zapostavlja Edguy. Ni mi najbolj jasno zakaj, a prav zaradi tega ima čas za »svojo« Avantasio, s katero izdaja že šesti studijski album, kar ni nujno dobro. Rock opera? Kakorkoli. Dokler je pravil »metal opera«, je bilo stanje veliko boljše.
Album ima težo. Zgodba govori o angleškemu mladeniču v viktorijanskih časih sredi Anglije, zanimivost pa ne dosega prvih dveh izdaj, ki sta postali klasiki. Vmes je Sammet bolj ali manj »poizkušal« doseči nivo in izvirnost prvotnega dela, a mu to nikoli ni res uspelo.
Na najnovejši izdaji gostujejo (poleg starih, a la Kiske) nova imena, kot s…

Kalifornijski mladci so posneli svoj studijski prvenec. EP je očitno res priljubljena oblika nosilca zvoka v zadnjih letih in prav lahko se zgodi, da bo slej ali prej dokončno zamenjala »dolgometražne« albume. Zakaj? Predvsem zato, ker se kultura poslušanja glasbe kot take znižuje (na obupen nivo), ob poplavi vsega (in še česa) pa je malo takih, ki poslušajo album skupin z 10, 11 komadi od prve do zadnje sekunde, in EP s samo 4, 5 ali 6 komadi je prav zato za večino (sploh mlajših) dobrodošla oblika nosilca zvoka.
Avant Guardian marsikoga odvrnejo že s samim imenom (popolnoma neizvirno), ki sp…