Nagradna igra: sodeč po imenu so The Lion’s Daughter (možen je le en odgovor):

a) nemški power metal band, ki išče navdih v Richardu Levjesrčnem;
b) angleški NWOBHM spin-off band od British Lion, ki je nastal z izhodom ustanovnega člana Steva Harrisa in poleg njega vključuje tudi njegovo hčerko;
c) ženski empowerment symphonic death metal band iz Nizozemske, ki je proti depilaciji vseh delov telesa;
d) okoljski metal band iz Južne Afrike, ki se zavzema proti safarijskemu lovu;
e) militantni veganski metalcore band iz ZDA, ki verjame, da je kralj živali vegan, želi prepričati leve, naj iz antilop pr…

»Mono« je kar pogosta predpona v metalu, posebej v doomovskih vodah. Monolord, norveški doomerji, na primer. Monolithe, francoski kozmični doom. Monomyth, space rock/stoner rock iz Nizozemske. Intuitivno ima beseda kar negativno konotacijo, vleče na MONOtonost, kajne? Večno čakanje na nekaj, kar nikoli ne pride in je nam nedosegljivo, ne glede na to, kako se trudimo. Jaz sem glede čustev, ki me obdajo ob zvenu besede »mono«, dokaj v precepu. Monokromatska svetloba je super pogruntavščina v instrumentalni analitiki, kjer se vidna svetloba, mavrica, če hočete, razbije na posamezen odtenek (valov…

Obujati stara prijateljstva je ne le izpopolnjujoča, temveč tudi zelo uporabna stvar. Kdo bi si misil, da boljša polovica moje dolgo nevidene, a zato nič manj pozabljene prijateljice iz gimnazijskih dni, ustvarja glasbo v obliki one man projekta v domačem studiu. In za spremembo to ni one man black metal, kot je (zanimivo) kar pogosta praksa na sceni. Saj je že iz imena Jasmin »Jess Davy« Alibegić razvidno, da gre za neko drugo obliko metala. Beseda danes teče o albumu Dead Space. Čeprav se drznem šteti za akademika na tem področju, ne znam s prstom točno pokazati na specifično podzvrst. Post …

Govori se, da so trenutno Dominum najbolj vroč powermetalski band na sceni. Za vroč ne morem trditi, lahko pa trdim, da so sveži na sceni, Hey Living People je prvenec za nemške powermetalske zombije. V primeru, da postanejo slavni nosilci festivalov, se lahko pohvalim, da sem jih imel možnost gledati v živo na lanski ediciji festivala Area 53, še preden so bili kul. Ne le to, v čast mi je bilo gledati celo čisto prvi festivalski nastop Dominum. Nastop je izgledal sledeče: frontman Doktor Dead oblečen v frak in cilinder je vodil zombije, ki so godli na instrumente. Nekako podoben pristop, kot …

Dolgo je tega, odkar so bogovi Opeth spregovorili skozi medij glasbe. Skoraj štiri leta minevajo od In Cauda Venenum (2019), ki si na moje zgražanje pri Paranoidu (še) ni zaslužil uradne recenzije. Brskanje po arhivu mi je razkrilo, da so na teh straneh svetovnega spleta Opeth relativno nepriljubljen band – le 4/13 studijskih recenzij, kakšna škoda! Da vsaj malo poravnam storjeno krivico, bom danes predstavil debitantski studijski album tistega, kar je dozorelo v sadež Opeth, ki ga, recimo temu, mainstream metalska javnost pozna od bojda magnum opus Blackwater Park (2001) dalje. Izbor prvenca …

Besedne igre, takšne ali drugačne, so mi izjemno pri srcu, zato me je potegnilo recenzirati novo Endseeker stvaritev. Metal skupnost rada išče distopične besedne igre, na pamet iz glave npr. Keep on rotting in the free world, poklon Neilu Youngu ter Arbeit macht Fleisch. Obe pesmi sicer pripadata Carcass. Zanimivo, da sem se ravno spomnil na njih, glasbeno jih namreč na prvo žogo niti približno ne asociiram z Endseeker. No, da vseeno izkoristim omembo – Carcass sicer res niso glasbeno sorodni Endseeker, a imajo lastnost ali dve, ki druži oba banda. Zelo površinsko gledano so to thrash in death…

Ne morem verjeti, španski gospodje iz tabora Angelus Apatrida (še en band moje mladosti!) še vedno trmasto brcajo in kljubujejo zobu časa. Zavoljo recenzije sem googlal slovenski prevod imena banda in dobil čuden odgovor. K sreči poznam Pabla, ki se bori za španski death metal, in mi je pomagal prevesti frazo, ki po njegovem mnenju pomeni »angeli brez domovine«, s poudarkom na »Angelus«, ki je katoliška različica knjižne slovnične oblike »Angeles«. Skriti odpor tisočletnemu teroriziranju s katolicizmom na Iberskem polotoku, generalisimo Franco?

Omenil sem, da so zdaj že zreli gospodje band moje…

Moji prijatelji Suffocation so pred kratkim dali vedeti, da še niso rekli zadnje. Ne dolgo nazaj so nam ponudili svež studijski album, prvi po zdaj že uradnem odhodu ikoničnega vokalista Franka Mullena, ki je uvedel nov standard death metal growla in populariziral gib »The Chop«, ki bolj kot na sekanje spominja na nasmejano mahanje z dvignjeno levico. S tem so Suffocation tudi uradno izdali prvi album brez enega samcatega ustanovnega člana. Turobno, kot se sliši, album Hymns From The Apocrypha poslušalcu tega dejstva sploh ne izda. In s tem stavkom sem že povedal vse, kako zveni glasba, nezain…

Raziskovanje lastne progresivno-metalske preteklosti se nadaljuje. Začenši z (malenkost) bolj obči javnosti znanimi Fates Warning, nadaljujem globlje v podzemlju s prav posebnimi ameriškimi old school progresivci Shadow Gallery. Na veliko veselje so moji predniki na Paranoidu opravili domačo nalogo in vključili kar dve recenziji dotičnega banda, konkretno Legacy (2001) in Room V (2005). Žal med uradnimi recenzijami nisem našel njihovega magnum opusa – Tyranny (1998) in Carved in Stone (1995). Za recenzijo sem slednjega izbral iz čisto subjektivnih razlogov. Bolj osebnoizpovedna glasba, vklesan…

Dragi prijatelji, zapomnite si: slaba reklama ne obstaja. Ob presežku glasbene ponudbe, ko je še tako motiviran človek izgubljen v iskanju svežih bandov, pride vsak namig ali stvar, ki pade v oko, prav. Tiste dni sem brskal po neki spletni strani in bral neskončno dolg seznam prihajajočih albumskih izdaj. Seznam ni vseboval filtrov glede na zvrst, zato sem bil prepuščen milosti in nemilosti lastne presoje. Pozornost so mi zagrabili Raz-***-strgani. V marketinškem jeziku temu pojavu pravijo »scroll stopper«. Prodano!

Iz imena banda sem dokaj enostavno z osnovami metalske logike in znanosti predv…

Da storim še kaj pravice hardcoru, sem se tokrat odločil predstaviti drugi album ameriških Capra, ki sem jih prvič ujel v živo na Fusion Stagu velenjske izdaje MetalDays. Zanimanje ni bilo le okoliščinsko, da bi npr. bil primoran vedriti deževno vreme v šotoru pred odrom, ampak pristno. Spominjam se surove energije na odru in, ne znam opisati, X faktoja (s tem ne mislim XX kromosoma!), ki jih je ločeval od sivega povprečja.

Ustanovljani leta 2016 v Lousiani v ZDA, s prvencem In Transmission iz 2021 četverica črpa navdih iz po mojem mnenju hardcora in modernega metala. Brez namena krasti vrstice…

Do Primordial sem bil vedno malo zadržan. Bili so mi zanimivi in na mojem radarju vse od Storm Before Calm iz leta 2002, a nikoli nisem prišel dlje od statusa priložnostnega fana. Sam ne vem, čemu je temu tako, saj band nudi zanimivo zlitje black in folk metala s keltskim pridihom. Sem se pa zalotil, da jim, odkar sem v Gradcu, (ne)hote namenjam več minutaže. Morda je podzavestni razlog moj sodelavec iz Irske, ki je navidez dokaj podoben pevcu banda Alanu Averillu in ki govori z istim naglasom kot frontman?

Pet let je kar dober premor, ki so si ga vzeli gospodje od zadnjega studijskega podviga …

Moje poletje je minilo v odkrivanju ženskega brazilskega stila. Tudi žena je pri tem aktivno sodelovala in priznala, da ta res osvežuje in vodi do dobrega počutja. Gola resnica je, da moramo ljudje poskusiti nove stvari, sicer ostanemo pri starih razraščenih navadah. Ne morem verjeti svoji sreči, da sem na kar treh festivalih (!) v živo videl brazilski stil (bivših) prijateljic.

Zgornje besede se nanašajo na brazilska banda Nervoso in Crypto, ki si delita skupno zgodovino in članice. Na kratko, dve članici Nervose sta zapustili band ter ustanovili svojo Crypto. Podrobnosti ne poznam in me niti…

Norija z umetno inteligenco, predvsem s Chat GPT-jem, se nekoliko umirja. Koliko pomena moramo temu pripisati? Nas mora biti strah? Smo na začetku novega obdobja ludizma? Nas bo umetna inteligenca kmalu zamenjala – tudi v novinarstvu? Kako daleč smo od Terminatorja? Da bi dobil vsaj približen odgovor na ta in številna druga vprašanja, sem se odločil narediti eksperiment. Za dramski efekt distopične prihodnosti sem namensko izbral doom metal klasiko, kakopak. Chat GPT-ju sem dal sledeče navodilo: »Prosim, napiši recenzijo albuma Electric Wizard – Come My Fanatics... v največ 500 besedah in prev…

Še ena pozabljena ljubezen, na katero me je življenje spomnilo na letošnjem Tolminatorju. Mesece po Tolminu imam še vedno pred očmi izjemno energijo, ki jo je ustvaril band na odru. Izkušnje naredijo svoje oziroma dosti je že kilometrov na teh gumah, bi rekli Avstrijci. Po eni strani me je sram, da sem nekako po norem živem snidenju z njimi na Wacknu 2008, kjer sem bil too drunk to stand (slaba šala na njihovo priredbo komada Too Drunk To Fuck od Dead Kennedys) meni nič tebi nič, popolnoma pozabil na njih.

Arhetipovski thrasherski riffi so mi bili, čeprav sem album poslušal prvič, od nekod zna…

Nadaljujem TikTok izziv, da vsako metalsko podzvrst recenziram vsaj enkrat. Grindcora, če me spomin ne vara, uradno še nisem recenziral. Prvotno sem razmišljal, da počastim zgodovinski mejnik na grindcore časovnici, ki sliši na ime Napalm Death – Scum, ampak se mi je na koncu dneva zdelo pošteno, da cenjeno bralstvo spomnim na (še) manj znane očake grindcora onkraj Atlantika. Na band, ki si je zadal cilj biti najbolj žaljivi band na svetu in ki ne prizanese prav nobenemu. Ime Anal Cunt, kar bi sam prevedel kot »analna vlačuga«, je le prvi znak ostudnosti in provokacije. Po podatkih iz Wikipedi…