Internet. Če ga je poleg pornografov kdo zares dobro izkoristil, smo to metalci. Le nekaj let in že velja pravilo “bilo kuda, heavy metal svuda”, tudi na internetu.
Vsi že veste, da na internetu najdete vse mogoče uporabne in neuporabne informacije o vaših najljubših bandih in novih albumih, da lahko pred tem, ko se odpravite na 500 km dolgo pot na koncert najljubšega banda, še zadnji trenutek preverite, če koncert res bo in tako naprej. Poleg tega nas je internet rešil še pred mnogo hujšimi katastrofami. Saj se še spomnite, ko ste za željeno ploščo prebrskali vse trgovine in z ugašujočim upanjem premetali tudi vse CD-je na oddelku z narodnozabavno glasbo? Mogoče so pa album postavili na napačno polico? Ne, niso. Še zadnje upanje je splahnelo, ko je prodajalec na vprašanje “A se da naročit zadnji album od black metalcev Satan Fucked Your Sister?” izbuljil oči in po brskanju po papirjih in računalniku ugotovil, da ne bo šlo, ker založba We Eat Your Children nima distribucije v Sloveniji. Sranje, ne? Danes pa preprosto odtipkaš www.weeatyourchildren.com, klikneš na “Releases”, najdeš Satan Fucked Your Sister, klikneš “Order” in če na svetu še obstaja kaj pravice, se mora zadeva v nekaj dneh znajti v vašem poštnem nabiralniku. No, ja, ves čar nakupa je s tem sicer izgubljen, ampak pomembno je, da je CD tam, kamor sodi – v player!
Da niti ne govorim o tem, če hočete slišati kakšen nov band. Malo pobrskate po programčkih za sharanje datotek in cilj bo dosežen. Pri tem edinole pazite, da vas ne zalotita James in Lars, ker se sicer utegnete znajti na sodišču. Saj res, morda veste, zakaj se proti tovrstnemu zlu v glasbeni industriji ni postavila nobena metal založba ali celo metal band? Preprosto. Z interneta dobite zadnjo ploščo banda Motokultivator Holocaust. Obstajajo tri možnosti: da vam bo album zelo všeč, všeč ali pač ne. Če se zgodi prva možnost, boste že naslednji dan šli v trgovino po original album. V primeru druge možnosti si morda ne boste kupili CD-ja, ampak bost…

Pravila igre v tej rubriki smo malo “pofrizirali”. Če je dosedaj služila zgolj za večinoma moje, občasne (priznam, preredke) izlete v razpravljanja o trenutnih dogajanjih, smo se sedaj poboljšali in odločili, da bomo postali ažurni. Vsako nedeljo bo na tem mestu nov članek, avtorji pa se bomo izmenjevali.
Seveda tole pišem tik pred zdajci. Zaradi ekstra delavnega tedna, čigar glavno dogajanje je bila bitka med menoj in zajetnim kupom CD-jev, označenih z “za recenzirat”, sem si tole prihranil za konec. Začelo se je prav tragično: z vstajanjem ob pol štirih popoldan in težko glavo. Takoj sta nastopila dva problema: spraviti se v stanje sposobnosti pisanja in dobiti idejo. Če kdo morda še ne ve, se najboljše ideje dobijo ob po-polnočnem naslanjanju na šank ali na sekretu. Poskusil sem z drugo možnostjo, to kar dvakrat, rezultat pa ni bil nič kaj presenetljiv. Cilj sem dosegel z glasbo, Ratt in njihov stari dobri album “Invasion Of Your Privacy” je bila prava izbira, ki je rešila sobotni popoldan. Vsakih pet minut se zavrtim na stolu, stegnem do ojačevalca in obrnem gumb za jakost malenkost v desno. Odlično, sedaj sem v elementu…
Prejšnji teden nisem bil na nobenem koncertu, ampak to je zgolj zatišje pred jesensko invazijo dogodkov. Kdor mi ne verjame, naj si vsaj sedemnajstkrat prebere rubriko koncerti. Glasbo sem torej poslušal “v mrtvo”, začel pa sem z novim Doro albumom, ki sem ga končno dobil v nedeljo. To, da se mi je ob prvem poslušanju zdel mlačen, je bila kar bogokletna misel. Po nekajkratnem poslušanju sem se nad njim tako navdušil, da sem ga kar povsod nosil s seboj. Nekoliko manj veselja sem imel s poslušanjem Down in Undertow. Saj oboje nista slaba albuma, ampak to je pretežka glasba zame. Skoraj sem postal depresiven… Protiutež temu pa so The Traceelords, ki jih že od maja letos vsak večer poslušam pred spanjem. Kako je lahko možno, da se tega albuma ne naveličam? Ne vem, ampak Andy, kdaj boste posneli naslednjega?
V ponedeljek me je obsedlo nažiganje stareg…