MATJAŽ: Januarja izdajate nov album, Termination Bliss. Kar dolgo je trajalo, da ste ga posneli?

WHIPLASHER: Ja, imeli smo nemalo osebnih problemov. Poleg tega z Emilom, ki piševa vso glasbo, živiva 600 km oddaljena en od drugega. Njegovo življenje je bila prava nočna mora, padel je v globoko depresijo. Pa tudi Nuclear Blast je naš prvenec v Evropi izdal dve leti zatem, ko je izšel tu na Švedskem. Tako da, ko vse skupaj sešteješ, je nekako razumljivo, da smo potrebovali štiri leta, da smo posneli nov album. A na koncu mislim, da se je splačalo čakati.

MATJAŽ: Kje ti vidiš razliko med Termination Bliss in Synthetic Generation?

WHIPLASHER: Na Synthetic Generation smo našli svoje izražanje, če lahko temu tako rečem. Sedaj pa smo šli dalje v raziskovanju tega izražanja, album je bolj topel, a obenem temačnejši in bolj oseben od Synthetic Generation. Prvi album je bil mogoče bolj kot eksperiment, ker je šlo za prvi album, s katerim smo skočili na tovrstno glasbeno izražanje iz death/black metala, ki smo ga igrali pred tem. Pri ustvarjanju Termination Bliss smo se počutili veliko bolj udobno. Že od začetka smo približno vedeli, kako bo zvenel. Mislim, da smo se od začetka zelo razvili.

MATJAŽ: Je res, da ste to glasbo začeli poslušati šele, ko ste posneli prvi album?

WHIPLASHER: Ja, nekako. Vse, kar sem poslušal od te glasbe so bili Sisters Of Mercy, ko sem imel deset let. In tudi danes ne poslušam te glasbe, ne zavedam se, kaj se dogaja na sceni, pojma nimam, ne poznam imen bandov, o katerih me ljudje sprašujejo. Sem totalno izoliran in mislim, da je nekaj podobnega pri Nightmareu. On je sicer nekoliko bolj osveščen, a vseeno ne ve dosti. Tako da mi nismo ne vem kako vključeni v dogajanje na sceni. Dolgo smo igrali ekstremni metal in iz te agresivnosti smo želeli narediti bolj ekskluzivni kaos. Zdaj smo bolj kot demoni oblečeni v dragulje, namesto teme v gozdovih, he, he. Želimo narediti nekaj bolj ekskluzivnega. Mislim, da je vse odvisno od tega, ali nas ta glasba navdihuje …