Jon Leon je posebne vrste patron. Po glasbeni plati je edini pravi Steve Harris nove generacije. Fantastičen basist in pisec glasbe, ki je s prvencem White Wizzard, Over The Top, ustvaril enega najboljših heavy metal albumov zadnjega desetletja in na izreden način transportiral NWOBHM feeling v četrto dekado po njegovem nastanku. Če bi si Jon 'Arryja vzel za zgled kot celostno osebnost, bi lahko White Wizzard postali »the next big thing«. A temu žal ne bo tako. Prevelika prisotnost »Malmsteenovega« sindroma to že v startu onemogoča. Sicer so to le predvidevanja, a kako bi si drugače razlagali …

Skull Fist so nase prvič opozorili na lanskoletni evropski turneji z Bullet in Enforcer, ki se je ustavila tudi v štajerski prestolnici. Z neverjetno energijo, brezkompromisnim pristopom in vero v čistokrvni heavy metal so poželi veliko simpatij ljubiteljev tradicionalnih metal viž iz osemdesetih širom Evrope in poleg Cauldron postali glavno upanje za nadaljevanje spoštovanja vredne tradicije heavy metala v Kanadi. Obeti so definitivno dobri, če bodo le izkoristili močno podporo v obliki managementa in založbe, ki so si jo (podobno kot Steelwing, a leto kasneje) pridobili z zmago na Rock The N…

Heavy metal made in Sweden je v vzponu in ob takem nadaljevanju je prav mogoče, da bo nekoč po odhodu največjih postal tudi center svetovnega heavy metal dogajanja. Dve, tri leta nazaj so začeli pretresati metalsko podzemlje, danes pa je večina teh bandov že pod okriljem pomembnih založb. Praktično vsi, Enforcer, In Solitude, R.A.M., Bullet, Portrait so to dosegli s fenomenalnimi albumi, koncertnimi nastopi in to je tisto, kar je dvignilo renome in položaj švedskega heavy metala.
Kariera Steelwing je potekala nekoliko drugače. Band je leta 2009 osvojil Rock The Nation Award in ob močni podpori…

Elvenstorm je francoski kvartet, ki prisega na tradicionalne težkometalske zvoke in je decembra 2011 po treh letih obstoja ter enem demo posnetku (Storm 'Em All) pri Infernö Records izdal prvenec Of Rage And War.
Tu imamo opravka z mešanico heavy in speed metala z izredno navitim tempom, ostrimi, a še vedno dovolj melodičnimi riffi, ki vodijo skladbe na podoben način kot pri nemških piratih Running Wild. Solaže so klasične heavymetalske, zanimive, z melodijami občasno zaplujejo proti maidenovskim vodam. Vokalne linije Laure Ferreux so skozi skladbe lepo tekoče, spevne, manjkajo le kakšni bolj…

Ime banda je enako hitu z albuma Elements Pt. 1 (problem kure in jajca tu ni sporen; album in single Eagleheart sta izšla še pred formacijo zasedbe), če bi videl samo naslovnico brez naslovov, bi brez pomislekov izstrelil Stratovarius. Že ti dve dejstvi sami po sebi dovolj zgovorno govorita o vplivih in stilski orientiranosti sredi prejšnjega desetletja ustanovljenih čeških power metalcev. A brez skrbi, tu nimamo opravka s kakšnim nebodigatreba odvečnim klonom finskih melodičnih power metal prvakov.
Dream Therapy je njihov drugi album, na njem pa kažejo veliko stopnjo zrelosti komponiranja, te…

Mystic Prophecy so vredni vsega spoštovanja. V desetletni karieri bandu nikoli ni bilo postlano z rožicami. Kot majhna riba v velikem morju niso bili dovolj tržno zanimivi za Nuclear Blast, kjer so izdali prve tri albume. Nezmožnost živeti od lastne glasbe in redke zanimive turneje so privedle do številnih kadrovskih zasedb. A ne eno ne drugo ni v Nemčiji živečemu Grku R.D. Liapakisu preprečilo, da ne bi za vsakega, tudi za zasedbo zelo pomembnega in ključnega bivšega člana (koliko bandov se sploh lahko pohvali, da je njihov kitarist prišel v band samega Ozzyja Osbournea) našel več kot dostojn…

Švedski heavy metal invaziji ni videti konca. »Rumeno modri« so v zadnjih letih lahko rečemo pretresli, prerodili klasični heavy metal in obudili njegovo zlato obdobje iz začetka osemdesetih. Ti bandi seveda ne definirajo zvrsti na novo; enostavno imamo tu opravka s fanatiki, ki obožujejo prvinsko, neomadeževano podobo heavy metala in pri tem niso pripravljeni sklepati nobenih kompromisov. Po že uveljavljenih zasedbah s po dvema, tremi izdanimi albumi sedaj prihaja nov paket s Slingblade in Screamer.
Prva polovica prvenca Screamer, Adrenaline Distractions, je naravnost fantastična, prava heavy…

Skupna pot enega najznamenitejših kitarskih dvojcev vseh časov, Adrian Smith/Dave Murray, se je začela že leta pred albumom Killers. Evil Ways je bil njun šolski band iz začetka sedemdestih, ki se je kasneje preimenoval v Urchin. Dave se je že kmalu pridružil drugim kolegom iz East Londona, Iron Maiden Stevea Harrisa, se vmes za kratek čas vrnil, Adrian pa je ves ta čas in do konca obstoja (1980) ostal gonilna sila Urchin. Za čas obstoja je band izdal le dva singla, a skupaj z Iron Maiden po londonskih pubih ter klubih v drugi polovici sedemdesetih predstavljal eno redkih opozicij punk eksploz…

Lost Reflection, Florida … Crimson Glory? Ime zasedbe in naslov albuma takoj asociirata na legendarne ameriške prog/power metalce in prve misli ob pogledu nanju ne daje slutiti, da bi na tem ploščku lahko poslušali kaj drugega kot poklon, tribute Crimson Glory. No, povezave z njimi so tu zelo močne, a z nekoliko drugačne perspektive. To je bil nekoč dejansko band, ki je preigraval nepozabne klasike albumov Transcendence in Crimson Glory. Njihov šef Fabrizio Fulco (ja, Lost Reflection so Italijani), je nekaj časa celo brenkal štiristrunko pri zasedbi njihovega kitarista Bena Jacksona (Ben Jacks…

Rampart je bolgarski heavy metal band, ki ga vodi vokalistka Maria D.S., v njihovi diskografiji pa se bo prvencu Voice Of The Wilderness pridružil single A Tale To Cold. Njegova posebnost je, da izide v nakladi stotih izvodov in to le na kaseti. Bolj underground že skoraj ne gre.
Tudi sicer Rampart zvenijo podobno kot množica bandov »iz podzemlja«, katerih vplivi se gibljejo med klasičnim britanskim heavy metalom iz osemdesetih in njihovo nemško izpeljanko iz konca istega in začetka naslednjega desetletja. Glede na tri slišane skladbe Rampart sodijo v kategorijo »solidno, a nič posebnega«. Zve…

Začetki Screaming Shadows segajo še v prejšnje tisočletje. Do sedaj so izdali tri albume, Night Keeper je njihov četrti studijski izdelek, verjetno pa razen res strastnim odkrivalcem »undergrounda« in italijanskega heavy metala do sedaj niso bili poznani. Band izvira iz Sardinije in verjetno je ta odmaknjenost od metalsko razvitega severa Italije kriva za njihovo vsaj nekoliko širšo nepoznanost, za njihovo glasbeno ustvarjanje pa, če lahko sklepamo glede na ta album, je bilo to vsekakor dobrodošlo. Njihov razvoj je potekal popolnoma neodvisno in brez vplivov jedra italijanske power metal scene…

Dobra stvar pri metalu in glasbi nasploh je, da njenega ustvarjanja ne omejuje zakonodaja. Obstajajo recimo temu določena nepisana pravila, a včasih vseeno ne bi bilo slabo, če bi se na kakršenkoli način postavile nekatere omejitve oziroma celo prepovedi. To niso želje kakega pravovernega metalskega gibanja, do tega so žal z »inovativnimi pristopi« in željo ustvariti nekaj novega pripeljali izvajalci sami oziroma založbe, ki v svoje poslovanje vse bolj vpeljujejo »muštre« popularne medijske kulture. A ko enkrat meja med metalom in popularno pop glasbo praktično izgine in iskanje metal talentov…

Pred vsakim prvim poslušanjem albuma si poslušalec ne glede na prepoznavnost in renome izvajalca, ponavadi ustvari neke predstave oziroma pričakovanja. Seveda je vsak bolj zadovoljen s primerom, ko se te predstave s poslušanjem obrnejo v pozitivno smer oziroma so pričakovanja presežena. Prvenec hardrockerjev Voodoo Highway je že en izmed takih primerov.
Že uvodni riff skladbe Till It Bleeds nakazuje, da italijanskemu kvintetu glavni vir inspiracije predstavljajo sedemdeseta leta in zlato obdobje hard & heavy pionirjev Deep Purple. Vseeno označiti Voodoo Highway za njihove posnemovalce (ne gled…

»Ko boš slišal to ploščo, boš lahko videl, kaj je to power metal.« Že prvega kontakta z bandom se ni smelo vzeti preveč resno. Upanje, da bi danski power metalci dejansko pokazali kak odklon od sivega povprečja, je zbledelo še hitreje kot so se stopile prve letošnje snežinke. Bo že držalo, da drugi album še v prejšnjem tisočletju ustanovljene, a šele v zadnjih letih bolj aktivne zasedbe poseduje večino žanrskih karakteristik, v obliki izdatnejše količine double bassa, hitrejšega tempa, kitarsko-klaviaturskih solaž in duelov ter melodike, a te so zapakirane v klišejsko zelo nepreprečljivem pake…

Brainstorm danes ne pišejo več komadov kot so Blind Suffering, Shiva's Tears, Inside The Monster ter albumov Metus Mortis, Soul Temptation in Liquid Monster, s katerimi so si utrdili mesto v prvi ligi »švabskega« in evropskega power metala. Skladno s stagnacijo, pomanjkanjem kreativnosti in svežih idej pri žanrskih kolegih, so tudi Brainstorm v zadnjih letih prišli v situacijo, ko niso bili več sposobni slediti visokim standardom, ki so jih postavili v obdobju, ko so se prebili med vodilne evropske power metal bande. Čeprav ta padec pri njih še ni bil tako izrazit kot pri katerih bolj uveljavl…

Edina dobra stran te izdaje je, da sedaj lahko sledi le še best of vseh best of albumov. Rod Swallwood, upam, da nisi prebral prejšnjega stavka.

Ko so R.A.M. leta 2005 izdali prvenec Forced Entry, si ni nihče predstavljal, kako bo švedska heavy metal scena eksplodirala v naslednjih letih in prinesla toliko fantastičnih bandov in albumov, ki vplive črpajo iz razcveta heavy metala iz sedemdesetih in osemdesetih. Pod vplivom zlatega obdobja Judas Priest/Mercyful Fate ustvarjen Forced Entry je še danes eden najboljših izdelkov nove generacije švedskih bandov, medtem ko je bil naslednik Lightbringer nekako preveč komplicirano zastavljen, da bi R.A.M. z njim naredili korak naprej kot so to z drugim albumom naredili recimo Bullet ali Enforcer…

Že netipična naslovnica brez mogočnih pravljičnih bitij, mišičastih junakov in fantazijskih pokrajin nakazuje, da Overtures niso tipični predstavniki italijanske melodične power metal šole, z redkimi izjemami vpete v ozke kalupe instrumentalne neizvirnosti in vokalne neprebavljivosti. Pozitivna plat je tudi težnja ne slediti tistim iz sivega povprečja izstopajočim zasedbam, ki so večji pečat pustile tudi izven meja svoje dežele, in tudi ne vodilnim evropskim »silam«, ki prihajajo predvsem iz nemško govorečega področja (mogoče je le skladba Fly Angel preveč v stilu Edguy).
Ne glede na to pa se…

Ob tem albumu vse ostale letošnje izdaje izgubijo ves pomen.