DEJAN: Ste družbeno kritični band. Spada to zraven h grindcore bandu? V mislih imam Napalm Death, ki so zame najbolj klasični predstavniki tega žanra.
MATIJA: To je esencialni del grindcora. Zgodovinsko se je ta žanr razvil hkrati iz panka in metala. Lahko si zamislimo zelo poenostavljen družbeni model scene, kjer ena predstavlja glasbeno komponento in druga politično – pank in metal sta postavljena vsak v svojo skrajnost, grindcore pa se konstantno giblje nekje vmes. Vsake toliko se kak mehurček odcepi in odleti bolj proti metalu, ampak to skoraj vedno povzroči tudi gibanje v nasprotno smer. Dober primer tega so Gutalax, ki so na metal sceni popularizirali eno od vej grindcora, v kateri kritična komponenta zunaj konteksta ni najbolj razvidna in je bila zato v glavnem opuščena, kar je povzročilo razkol in eksodus bolj kritičnih grinderjev iz te veje v drugo. Zato morda v metalu grindcore ni prepoznan kot družbeno kritičen žanr, čeprav vokalist Napalm Death med nastopom skorajda bolj politizira kot poje.
ROK: Izvirno vsekakor, se pa najdejo tudi drugi bandi à la Gutalax ipd., zaradi katerih kakšni novopečeni poslušalci grinda domnevajo, da je cela poanta v fekalijah. Meni se zdi pomembno, da v grindu lahko obstaja tako resnost kot tudi neka hudomušnost. Niti ne nujno v okviru istega banda, ampak v žanru nasploh. Seveda pa v nekem ravnovesju.
 
DEJAN: Ko sem jih ravno omenil; kaj meniš o Napalm Death?
MATIJA: Legendaren band, ki je postavil neki precedens evropskega grindcora in močno vplival na ameriškega. Zelo spoštujem, da so kljub popularizaciji obdržali ideološki aspekt  – so eden redkih bandov iz tega obdobja, ki je v prehodu iz panka v metal tako dolgo ostal grind.
Glasbeno me sicer, razen Scum in Harmony Corruption, ne pritegnejo preveč, verjetno sem jih tudi videl že prevečkrat.
SIMON: Eden od ljubših bandov iz mladosti. Še vedno nosim majico From Enslavement to Obliteration iz srednje šole. Stara je že skoraj 20 let. Njihova diskografija je zelo obširna ter niha med odličnimi in ne spet tako dobrimi izdajami. Vendar se po mojem mnenju vsako desetletje znova dokažejo vsaj z enim albumom, na katerem subtilno inkorporirajo nove koncepte v že začrtane glasbene smernice.
ROK: Meni se je od njihove glasbe najbolj usidrala v mislih njihova jedrnata in »straight-to-the-point« ideja: »You suffer, but why?« Ne vem, če bi lahko z manj besedami povedali več o človeškem stanju.
 
DEJAN: Ste po duši tudi pankerji?
MATIJA: Jaz definitivno. Pank me tako kot metal spremlja že iz osnovne šole in tega je tudi na sceni, na kateri delujem, največ. Kot band pa tudi – ni grinda brez panka.
SIMON: Iz panka smo prišli in v pank se bomo vrnili.
ROK: Do neke mere vsekakor.
 
DEJAN: Kaj je po vašem danes najbolj narobe z družbo?
MATIJA: Danes? Toleranca. Oziroma razumevanje tega pojma. Vedno smo v konfliktu med premalo in preveč tolerance, kar je normalno, napaka pa je, da oblikujemo politična prepričanja, temelječ na eni ali drugi skrajnosti. Človek bi moral biti na prvo žogo vedno toleranten, in ko se toleranco začne izkoriščati, odločno nastopiti proti. Saj ne, da je to specifično sodoben problem, ta rezultat tudi ni zrasel na mojem vrtu, ampak izhaja iz orodij, kot je teorija iger, ki je produkt razmišljanja več generacij. Ne trdim, da je to odgovor za vse, je pa prvi popravek k človeku prirojenemu odzivu, ki bi ga lahko kolektivno aplicirali. Danes res nimamo več izgovora.
SIMON: Represija in manipulacija svetovne populacije, ki ju izvajajo tehnokratske centralizirane oblike moči tako v zasebnih kot tudi javnih sektorjih, ki naj bi delovali v interesu malih ljudi, v resnici pa povečujejo bogastvo privilegirane manjšine. To nas je pripeljalo v dobo medijske cenzure in premikanja meja kršenja človekovih pravic pod pretvezo političnih agend, ki nam obljubljajo boljši jutri. Če se upremo temu načinu življenja, smo potisnjeni na rob družbe, ostati stoičen v takšnih pogojih pa postaja čedalje bolj neznosno. Zdi se mi, kot da živimo v nekem čudaškem zabaviščnem parku, v katerem se zabava le majhen del ljudi. Tu lahko zopet citiramo Napalm Death: »You suffer, but why?«
ROK: Preveč je optimizirana za kopičenje kapitala. Na pamet mi pride neka hipotetična zgodba, ki je pred leti svarila o nevarnostih umetne inteligence. Neki programerji ustvarijo AI, ki naj bi izdeloval znamke. Na začetku vse deluje OK, a ker se AI uči in optimizira za en sam cilj, ugotovi, da se da dobiti več znamk, če poseka vsa drevesa. Po drevesih začne v znamke spreminjati še ljudi. Mislim, da si podobno delamo že sami, ko naravo in ljudi gledamo skozi vrednost barvitih koščkov papirja. To za sabo potegne veliko stvari. Mislim, da je človek veliko laže sočuten in radodaren, če ni treba, da ga skrbi za lastno preživetje. Potem je tudi laže razviti neko kritično mišljenje, ki pa je tudi predpogoj za pozitivne spremembe.

 
DEJAN: S katerim komadom ste obdelali to problematiko?
MATIJA: Prav neposredno v resnici z nobenim. Strah nam vlada jo obdela nekako največ, v splošnem pa je prisotna v večini komadov, saj večina problemov izhaja iz tega.
 
DEJAN: In kaj je potem na drugem mestu?
MATIJA: Rekel bi, da efekt žabe v vreli vodi, torej toleriranje majhnih negativnih sprememb, ki se seštejejo v sicer netolerantno stanje. Čudež naše prilagodljivosti, ki nam omogoča preživetje, npr. ledene dobe, ki se lahko (in žal se) izkorišča.
SIMON: Upad empatije do sočloveka in emocionalna otopelost, lahko bi celo rekel pandemija depresije.
 
DEJAN: In s katerim komadom ste nagovorili to temo?
MATIJA: Svi na ulice (skidat guzice) obdela to kar direktno.
 
DEJAN: Je še vedno treba iti na ulice? Zaradi koga ali česa?
MATIJA: Vedno je treba iti na ulice. Omenjeni komad v refrenu nagovarja k akciji, iz konteksta pa je (upam) razvidno, da ta akcija ni mišljena nujno fizično. Izstop iz okvirov družbe, presoja in odločna reakcija, kadar se izkaže, da ljudje, ki imajo moč spreminjati življenjske pogoje, ne delujejo v našem interesu. Treba pa je upoštevati Dunning-Krugerjev efekt in se zavedati, da mnenje ne nujno sovpada z večino, četudi imamo v mislih višje dobro vseh. Zmerna, vendar odločna akcija odločevalce prisili odločati bolj pazljivo.
Včasih pa je treba tudi na ulice.
 
DEJAN: Kdo je pri vas odgovoren za besedila in kako so vam pomembna?
MATIJA: Jaz, za inspiracijo (ali celo prvi osnutek) pa kdaj tudi kdo od ostalih članov. Meni so besedila zelo pomembna, iz artističnega vidika enako kot kompozicija.
ROK: Vokali so v tem žanru zelo pomemben del zvočne slike. Že pri tem je besedilo – ali pa vsaj metrum besedila – odločilnega pomena. Sama sporočilnost komada je tudi v večinski meri odvisna od besedila. V idealnem primeru inštrumentalni oziroma vokalni del vzbudi neka čustva, besedilo pa jim doda kontekst.
 
DEJAN: Četudi so brez knjižice brezpredmetna? Mislim, vokal je zelo brutalen in brez pomoči besedil ne razumem ničesar.
MATIJA: Haha, ja, prekletstvo ekstremnega metala. Moja osnovna ideja je bila: če je vokal nerazumljiv, naj se besedilo dobro bere.
Presenetljivo se vokal celo razume, ampak samo, če poznaš besedilo vnaprej.
ROK: Mi vemo, kaj so, kogar zanima, pa ima dosti možnosti jih prebrati tudi drugje, ne le v knjižici. Mogoče so pa za koga tudi kot nek »easter-egg«, ki ga odkrije po daljšem obdobju poslušanja.
SIMON: Pri tovrstni glasbi besedila berem zelo redko. Večkrat so mi pokvarila doživljanje glasbe, saj sem si med poslušanjem predstavljal nekaj drugega. Glasba in način petja sta pri teh žanrih v večini primerov bolj kompleksna od liricizma, zato načeloma dojemam vokal kot enega izmed inštrumentov.
 
DEJAN: Koliko besedil je nastalo iz izkušnje iz vašega neposrednega okolja? Disko djevojka mi je zelo »sumljiva«, hehe. Jo poznam(o)?
MATIJA: Inspiracija je večinoma prišla iz osebnih izkušenj ali pa polemike, ki me je v nekem trenutku zbodla in sem se vanjo poglobil iz takega ali drugačnega razloga.
Haha, disko djevojka pa je namenoma brez besedila.
 
DEJAN: Na kateri komad si najbolj ponosen in zakaj?
MATIJA: Uf, to je pa vprašanje. Vsak komad mi predstavlja neki dosežek, ne vem, ali lahko izberem enega, vsaj ne brez kriterija. Mogoče, če bi izbiral po čustvenem vplivu, bi rekel Zadajam si rane, ampak glede na to, da sem ta komad napisal sam, je izbira kriterija preveč pristranska.
ROK: Predstavljam si, da je to podobno kot izbirati med svojimi otroki ali hišnimi ljubljenčki (nimam sicer ničesar od tega, le ugibam) – vsak je poseben na svoj način. Bolj kot na cele komade sem ponosen na momente v njih, ko se iz odra vidi, da se publika z nekim delom komada še posebej poveže.

 
DEJAN: Lani ste izdali album The "Never Apologise for Defending Yourself from Being Violated" Album. Lahko malo opišeš nastajanje knjižice oziroma naslovnice? Ta ni bila narisana?
MATIJA: Naslovnica je fotografija, kar je nadaljevanje ideje s prejšnjega albuma. Takrat je bil to odmik od standardnega črno-belega dizajna v bolj old school smer z barvno fotorealistično grafiko. Tako smo se odločili kar za fotografijo kot osnovo. Smo pa tokrat šli še dlje in fotografirali vse; razen knjižice, ki žal ni uspela. Logo je izrezal Šnopi iz pločevine, tekst grafitiran, rumena barva je rumena luč itd. Digitalno sta bolj ko ne urejena samo svetlost in kontrast; in en grafiterski škrat, haha. Avtorica, vaša Melisa, je sodelovala tudi pri idejni zasnovi, zato smo lahko toliko naredili zgolj s fotografsko tehniko.
Tematika tega albuma je težja, bolj psihološka, zato je tudi naslovnica temačnejša in monokromatska.
 
DEJAN: Lahko rečem, da ste šli s tem albumom »all in«? Izdali ste ga tako na CD-ju kot vinilu, čeprav se nosilci zvoka v zadnjih letih vedno manj prodajajo?
MATIJA: Lahko bi se tako reklo, ja. Ampak vse po planu, kajti drugo full-length izdajo na vinilu smo načrtovali že pred izdajo prvega albuma. CD pa je bil pobuda založbe, izdali smo tudi omejeno število kaset.
Fizični nosilci se v zadnjih letih prodajajo vedno bolj. Prodaja plošč narašča že tam od leta 2010, v zadnjih treh letih pa se je trend obrnil celo pri CD-jih. Številke so še vedno zanemarljive v primerjavi z obdobjem 1970–2010, ampak se premika. Seveda gledano kumulativno. Zanimivo bi bilo videti statistiko po žanrih. Iz osebnih izkušenj bi sklepal, da se v »zastarelih« in alternativnih žanrih ti mediji nekoliko bolje držijo.
 
DEJAN: Katera različica se prodaja bolje?
MATIJA: Prve so se prodale kasete, kar je logično, saj je bila zaloga najbolj omejena in cena najugodnejša. Je pa v grindcore sceni to tudi trenutno najpopularnejši medij. Sledijo CD-ji, ki so v metalu še vedno najaktualnejši, plošče pa počasi in vztrajno. Razumljivo, saj so najbolj zahteven medij.
 
DEJAN: Ste tudi sami zbiratelji?
MATIJA: Imam zbirko, ne bi pa se označil za zbiratelja. Večinoma kupujem medije na koncertih in tako podpiram bande, ki so mi všeč, tu in tam pa tudi kak priljubljen album. Najraje kupujem plošče, nato kasete, kadar gre za podporo banda, pa sem zadovoljen tudi s CD-ji.
ROK: Sam imam najraje CD-je, iz preprostega razloga, da jih lahko poslušam v avtu. Ne bi rekel, da imam neko obsežno zbirko. Jih gre pa nekje proti 200, kar pa mislim, da za dandanes tudi ni zanemarljiva cifra.
SIMON: Fizično zbiram večinoma izdaje prijateljev in res priljubljenih skupin. Najraje pa poslušam glasbo v digitalni obliki, ker mi nudi največ opcij.
 
DEJAN: Kdaj pride naslednja plata? 2028?
MATIJA: Haha, upam, da popravimo ta trend. Stvari so v delu, plani tudi so, kdaj in kako, pa v bližnji prihodnosti.