DEJAN: Obstajate že od leta 2011 in se komaj zdaj pogovarjamo. Zakaj, hehe?
GREGOR: Verjetno, ker nikoli nismo bili band, ki bi iskal pozornost na takšen in drugačen način, ker smo poslušali napačne ljudi, ker pri 15 letih ravno nimaš predstave, kako stvari stojijo. Mi smo vedno hoteli samo igrati, vse drugo nam je bilo preveč. Če bi vedeli, da v bistvu »vse drugo« prinese koncerte, bi se stvari od začetka lotili drugače.
DEJAN: Nisem pričakoval, da bova tako hitro začela tako resno, hehe. Ampak mi je všeč tvoj odgovor, všeč mi je miselnost, da se na band gleda kot na nekaj resnega. Da je band podjetje, katerega glasba predstavlja izdelek, ki se prodaja. S tega vidika je treba gojiti do poslušalstva oziroma občinstva spoštljiv odnos, konec koncev to porablja svoj čas in denar, medtem ko uporablja vaš izdelek. Se strinjaš?
GREGOR: Opa! Haha. Band je lahko samo hobi, ampak hitro pogruntaš, da je to prekleto drag hobi. Če si DIY-model, potem to ni problem, sploh če ta odnos prinese »sedi 5« izdelek, če ne pa hitro ugotoviš, da je to zelo drag šport. Studio, tisk, merch, promocija, spoti, hitro prideš do petmestne številke, sploh ker živimo v hiperprodukciji, in če izdaš samo en izdelek, pa če je še tako dober, te publika pozabi. Veliko zanimivih objav, spoti so nuja, še posebej uspešni so, če so smešni … Nekaj, kar smo se naučili od trenutno najbolj komercialno uspešnega slovenskega banda, recimo mu Voldemort za metalce, do oboževalcev in publike nasploh – bodi prijazen in nasmejan. Razen med koncertom, ko zahtevamo kri v mosh pitih.
 
DEJAN: Še malo za hec. Bi lahko razkril skrivnost, kako se pravilno izgovori vaše ime?
GREGOR: Večna dilema, pa ni za zamerit, sami smo si krivi. Preprosto »mošhed«.
 
DEJAN: Letos ste izdali drugi album We Were Led Astray. Kako dolgo je potekalo njegovo nastajanje?
GREGOR: Nastajanje je potekalo od izida prvega albuma naprej, se pravi cirka sedem let. Pred tem se z njim nismo sploh ukvarjali, smo čakali, da se postaramo in dozorimo kot dobro vino. Morali smo dozoreti, da sta šla glasba in band v pravo smer. Vmes smo že posneli dve pesmi, ampak tisti posnetki niso ugledali luči dneva, tako da smo 2022, ko smo posneli bobne za album (tudi te posnetke smo starali kot dobro vino, hehe), na hitro posneli še Retribution, ki je bil edini zares dokončan. Po tem smo izdali single in takrat so se zares začele kadrovske težave.

 
DEJAN: Kako ste se pa imeli na »release partyju« aktualnega albuma?
GREGOR: Sam release je bil odličen, DTN so bili krasni, Black Camo so itak vrhunski, mi smo se pa tisti dan tudi potrudili koncert speljati po najboljših močeh. Žal so stres in živci, ki smo jih doživljali dneve pred koncertom, premagali zdravje in jaz sem prvič v življenju fasal migreno, posledično še vse drugo, kar za seboj potegne res, ampak res hud glavobol. Še vedno je bil lep in poln večer, ob – se mi zdi – razprodani Gromki.
 
DEJAN: V kolikšni meri ste stvari pripravili sami, v kolikšni meri pa je vajeti v svoje roke vzel klub?
GREGOR: Buco (Kvlt Ov Seitan) in Gromka so priskrbeli vse osebje in hrano, tako da shout out: Klemen Kamelin, Sanja Kamelin, Janez Skumavec, Lira Jurkovič in preostala celotna ekipa Gromke, ki je tisti večer sodelovala in prenašala naš diva moment. Bandi pa smo poskrbeli za promocijo na naših profilih – razen spletnega oglaševanja, nekaj lepljenja plakatov in pa seveda, da smo izdelek tisti večer predstavili v najboljši luči. Spletno oglaševanje so prevzeli pri Soundberry Media.
 
DEJAN: Koliko pa so kadrovske težave prekinile ali upočasnile nastajanje tega?
GREGOR: Kadrovske težave so bile kar velik razlog, zakaj je album nastajal toliko časa. Nestrinjanja med člani so itak povsod, ker težko nabereš na kup ljudi, ki bi razmišljali isto, tako da bi dal na prvo mesto to.
Pravo bremzo je v bistvu prispevala pandemija. Mogoče smo takrat vsi okusili svobodo, ker smo bili tisto leto prisiljeni abstinirati od druženja in vaj. Ko pa so se občine spet odprle, so nekateri člani po ovinkih pokazali svoj pravi obraz. Takrat je bilo potrebnega veliko potrpljenja, če smo hoteli album zaključiti, sploh ne v pravem času, ampak samo uspešno. Na koncu smo veliko posnetkov zamenjali, po večini zaradi vizije, kako se mora glasbilo umestiti, prvo v pesem, potem pa še v finalni miks.
DEJAN: Vem, da je korona mimo in da si tega obdobja nihče ne želi več, hkrati tudi ne želim pogrevati zadev, ampak … Kaj te je v tem času najbolj motilo in kaj si po drugi strani vseeno doživel kot nekaj pozitivnega?
GREGOR: To je žal del našega življenja in to obdobje nas je vse definitivno spremenilo. Najbolj me je motilo »naslednjih 14 dni je ključnih« brez gotovosti, kaj je in kaj bo. Posledično nismo bookirali koncertov, ker nihče ni vedel, ali bo izvedljivo, ali bomo usmerili vse v predprodukcijo koncerta za to, da na koncu ne bo nič iz tega. S finančnega vidika ti tega nihče ne povrne. Nismo imeli vaj, druženje, če nisi bil iz iste občine, je odpadlo, odnos javnih uslužbencev (ne vseh), sploh mož v modrem, ni bil kaj preveč na strani civilista, seveda, so samo opravljali svoje delo, a prevečkrat pretirano …
Pozitivno je bilo definitivno to, da se je svet na neki način ustavil, brez stresa, kje moram biti ta vikend, šport je spet postal prijatelj, predvsem sem imel pa čas postaviti svoj zvočni studio Loudar, kar je bil zame kar velik preskok.
DEJAN: No, čestitam za slednje!

 
DEJAN: Okej, nazaj h glasbi. Ste zdaj veseli nad rezultatom in počivate na lovorikah ali že zbirate ideje za nov album?
GREGOR: Nad albumom smo presrečni, toliko časa smo ga pilili, da je izdelek točno tak, kot smo hoteli, za vse smo poskrbeli sami in z ekipo Soundberry Media. Pri naslednjem izdelku si bomo sicer vzeli še več časa za grafike, tisk, merch in drugo. Pa ne zato, ker zdaj ne bi bilo dobro, je točno tako, kot smo želeli, ampak zato, ker smo govorili »sej mamo še cajt!«, dokler ga pač ni bilo več.
Verjetno prezgodaj, da to povem, ampak nove komade že delamo, lahko se pohvalimo, da je eden praktično že zaključen. Verjetno bo izšel kot single, ker je hud »k svina«, hehe. Kdaj, pa še ne vemo, pa da ne bomo spet trosili lažnih obljub, naj zaenkrat tako ostane. Imamo pa željo v roku treh let zaključiti še en album.

DEJAN: Kako sploh poteka pri vas pisanje albuma oziroma delo na novem gradivu?
GREGOR: Najraje delamo tako, da nekdo pride z idejo, naj bo to že sestavljen komad ali pa samo riff ali riffi, in da na licu mesta oblikujemo komad do konca. Ni nujno isti dan, ampak definitivno bo v dveh do treh vajah končan 99-odstotno. Kar se zgodi kasneje, so pa samo še finese, ki za naše pojme komad izboljšajo.
DEJAN: Tako da ste v nastajanje novih komadov vpleteni vsi člani banda – eni bolj, drugi manj?
GREGOR: Iz procesa nastajanja pesmi ni nikoli nobeden izvzet. Vsi lahko sodelujejo po mili volji, tudi kar se tiče riffa, če eden na vaji reče, da mogoče ne pije vode, se vzame na znanje, če pa dva, potemtakem pa se začnejo delati spremembe pri osnovi riffa. Vsi pa lahko komentiramo, kakršna je želja.
 
DEJAN: Kako pa si sam zadovoljen z albumom? Bi zdaj, ko je že nekaj mesecev »zunaj«, kar koli spremenil ali si še vedno povsem zadovoljen z njim?
GREGOR: Moshead – We Were Led Astray – sedi 5!
 
DEJAN: Kako zadovoljen pa si zadnja leta s slovensko metal sceno?
GREGOR: Všeč mi je, ker se razvija. Malinovci se ne ozirajo nazaj, ampak delajo to, kar jim paše. To je nekaj, s čimer se je naša generacija preveč obremenjevala. Ne bojijo se izdajati nove muske, ni važno, kakšna je. Naredili so jo oni in to je kar največ, kar šteje.
Mogoče me malo jezi, ker so legendarni akterji izpred 10 do 15 let potihnili, v bistvu jih ni več zares na sceni. Ampak! Časi se spreminjajo, potrebujemo prostor za nove akterje, ki bodo legendarni čez 10 do 15 let.
DEJAN: Jaz ne bi bil jaz, če se ne bi zagrizel v vsako ponujeno kost. Koga imaš s tem v mislih? Jaz kot primarno ljubitelj black metala pogrešam nekaj bandov z Obale. Recimo predvsem Somrak in Torka mi tako na hitro prideta na misel. Pa tebi?
GREGOR: Kar se tiče black metala, se strinjam, ko sem se začel pojavljati na sceni, je bilo vsega ravno prav, bili so tematski metal koncerti, pa se bandi niso ponavljali. Kar se pa tiče starih akterjev na splošno, bi pa res rad videl Negligence, Panikk, Dekadent, ki ravno zaključujejo delovanje, Gonoba, Dawn Patrol, Hangar 55, ki nekaj ustvarjajo, ampak nič ne vemo za to, Ivje, Vigilance, Mephistophelian, Septic Order, Nature, Sweet Sorrow, Paragoria, Teleport, God Scard, Thraw, Valuk, Dead Dildo Drome, Plains Of Despair, Noctiferia pred Transnaturo, ki je krasen album, ampak Pax je nekaj najboljšega, kar je Slovenija dala iz rok. Verjetno sem še kakšnega pozabil, ampak to so bandi, ki jih definitivno pogrešam, ali zaradi glasbe ali zaradi nastopov, neskončnih moshev in žurk, in da ne pozabim, inspiracije. Slovenci se ne zavedamo, kako krasne pisce riffov imamo.
DEJAN: Khm, khm … nekateri se, hehe.

 
DEJAN: Sicer pa … Pogrešaš še kaj drugega?
GREGOR: Na slovenski metal sceni? Male poletne festivale, klube, organizatorje, normalno plačilo za koncerte, »clean« metal vokale. Neki band, ki bi nas vse premaknil, tako kot so to pred leti naredili Within Destruction.
DEJAN: Spet bom zagrizel. Kako visok naj bi bil honorar? Lahko mi odgovoriš z neko konkretno številko in jo komentiraš, lahko pa tudi samo opisno. Vem, da gre za občutljivo temo.
GREGOR: Pozabljamo, da so bandi po večini, ko začnejo, stari 15 let? Mi smo bili še mlajši. Kje naj 15-letni mulec dobi honorar za prvi kvalitetni studijski posnetek? Kako naj se pokaže na sceni, če pa publika od začetka zahteva produkcijo na nivoju in v koraku s časom? Pa pustiva starše ter sorodnike pri miru, to ni relevantna stvar, ker družinska slika pri vseh ni tako preprosta. Mlad band – brez albuma, mogoče s kakšnim singlom – bi definitivno moral dobiti za potne in še nekaj za nastop, pa če je to 50 evrov, je to nekaj, kar lahko band vloži v karkoli; strune (bas strune in dva paketa kitarskih strun so tam tam), opne (kick opna je povprečno dražja od tega), promocijo, fotografiranje … Seveda ima palica dva konca, in če je že tako, naj band pride z enim vozilom, da se strošek zmanjša, če je to le mogoče. Mi je jasno, da so stroški dogodka prav tako dragi, in kamor gremo, vedno dražji. Tudi prej omenjene stvari so vedno dražje, tako da to bi moralo iti vsaj malo vzporedno.
 
DEJAN: Kot ljubitelju thrasha so ti trenutno na trgu na voljo številni koncerti velikih in malih thrash metal bandov. Katere koncerte in festivale si in še boš obiskal to poletje?
GREGOR: Letos … Legendarni Exodus so že mimo, prav tako Phil Campbell and the Bastard Sons, Tolminator je imel letos prekrasno zalogo thrasha, ne vem še, kaj vse bom še ujel, ker pač – festival in spontani dogodki na festivalu. Potem so še bili Gojira, in še Grand Škalonja s prav tako mamljivimi thrash bandi, hehe. Toliko iz glave.
 
DEJAN: In zdaj nekaj povsem nasprotnega: V kolikšni meri – če sploh – se strinjaš z izjavo, da je metal mrtev?
GREGOR: Ni, samo vedeti moraš, kje gledati. Definitivno pa koncerti niso več tako obiskani, kot so bili. In kadar postavim vprašanje, zakaj, pridemo do zaključka, da pač mlajšim generacijam to ni več toliko »Wow!«, kot je bilo nam.


DEJAN: Zakaj tako meniš?
GREGOR: Mogoče je za to kriv splet. Skoraj vsak koncert se da pogledati v celoti na spletu. Škoda, upam, da se to spremeni, ker igrati pred polno dvorano je nekaj, kar mora doživeti vsak band.
DEJAN: A ko pogledam, kako veliki (in stari) bandi polnijo stadione, kjer je starostni razpon obiskovalcev tudi več kot pet dekad, pa ta teorija spet ne drži. Bi morali manjši klubski koncerti torej nuditi več? Kakšne vizualizacije itd.?
GREGOR: Težko je opisati občutke, ki ti jih da stadionski ali pa samo malo večji koncert najljubšega izvajalca, tista evforija, serotonin, ki se sprošča tisti trenutek, je neverjeten, tako da je tu obisk že samo zaradi tega. Neverjetni so Tool, ki na svojih koncertih snemanje striktno prepovedujejo, zato so posnetki na spletu zelo redki. Mogoče je to med malimi bandi še vedno tabu tema, ampak če so posebni zvočni efekti na albumu, naj bodo tudi v živo. Matrice niso slaba stvar. Lučkar, ki naredi šov, je prav tako pomemben kot dober tonski mojster. Če pa imaš še VJ-ja, je pa to sploh zmaga. Sami smo si ga večkrat privoščili in potrjujem, da je to odlično, spet pa pridemo do problema, ali klub to omogoča.
 
DEJAN: Kje vidiš Moshead čez 15 let? Kakšne imate dolgoročne načrte?
GREGOR: Prvo, srčno upam, da ostane taka ekipa, kot je sedaj, smo frendi, zastopimo se in z njimi se da dobro delati.
Naši dolgoročni načrti so, da čim več koncertiramo, izdajamo albume, predvsem pa delamo projekte, ki štejejo, spote, albume, dogodke »with a twist«. Ideje imamo velike, samo speljati jih je treba.
 
DEJAN: Kje pa vidiš Moshead konec leta? Kakšne imate kratkoročne načrte?
GREGOR: Do konca leta planiramo malo turo, severno od nas, kje in kaj, še izdamo.
Drugo leto slavimo 15 let in je že kar veliko govora o tem, kaj bomo naredili, da ovekovečimo obletnico. Pa naj zaenkrat ostane pri tem, da je tale odgovor samo napovednik. Kaj več pa drugič, ko bodo nam stvari bolj jasne.
DEJAN: Seveda, vsega nama pa tudi ni treba izdati na enem mestu, hehe.