Za vse ljubitelje nekoliko bolj melodične plati metal glasbe se zdi, da bo leto 2025 še kar zanimivo. Poleg nekaterih velikih imen na sceni je v februarju nov album izdala tudi finska zasedba Arion. Skupina je morda najbolj poznana po zlivanju simfoničnega in power metala, svojem nastopu za finsko pesem Evrovizije in hitro rastočim občinstvom. Ne glede na to, ali gre morda le za naključje ali pa dobro načrtovano besedno igro. Ko se glasbena skupina predstavlja pod imenom, povezanim z grško mitologijo, lahko pričakujemo energično glasbeno poslastico. Tako so tudi moja ušesa tokrat dosegla prijetno kompleksne melodije njihovega četrtega studijskega albuma, naslovljenega The Light That Burns the Sky. Ta je po dolgih štirih letih, ki so minila od Vultures Die Alone v 2021, luč sveta ugledal na zadnji februarski dan.

V svojem značilnem slogu Arion tudi tokrat v ospredje postavlja kompleksne simfonije in odlično produkcijo, ki daje občutek mogočnosti. Album se tako začne s skoraj dvominutnim instrumentalnim uvodom The Darkest Day. Ta se začne počasi in umirjeno, nato pa s postopnim dodajanjem instrumentov kmalu preide v mogočno, že skoraj orkestralno simfonijo. Kljub nenaklonjenosti dolgim instrumentalnim vložkom moram priznati, da me je skladba presenetila. Ob poslušanju me je pritegnila že samo uvodna melodija in ohranila mojo pozornost do zadnjega tona ter me ob tem pustila z vprašanjem »ali je že konec?«. Pravzaprav celoten album deluje tako. Zdi se, kot da sploh ni namenjen poslušanju posameznih skladb, ampak raje urejene celote v natančno predvidenem zaporedju. Skladbe se med seboj dopolnjujejo in nadaljujejo ter si poslušalčevo pozornost lahkotno predajajo.

No, priznati moram, da ob besedi »lahkotno« vsekakor ne mislim samega zvoka in občutka albuma. Samo poslušanje je precej intenzivno, saj so skladbe napolnjene s hitrimi in kompleksnimi kitarskimi melodijami. Te ob dramatičnem spremstvu bobnov obdržijo pospešen srčni utrip poslušalca vse do samega konca. Čeprav so Arion že od samega začetka prepoznavni po mogočnem in dramatičnem zvoku, se ta tokrat zdi nekoliko drugačen. Skladbe med seboj delujejo bolj povezano, česar ne spremeni niti duet z Melisso Bonny (Ad Infinitum) v četrti skladbi Wings of Twilight. Sodelovanje deluje povsem naravno, saj sta si vokala Melisse in Lassia Vääränena kontrastna, hkrati pa se odlično dopolnjujeta. Duet pa je le ena izmed stvari, ki dela album zares zanimiv.

Vsekakor je vredno omeniti, da peterica prav v vsaki skladbi pokaže rahlo drugačen »okus« svojega zvoka. Tako lahko v skladbah, kot sta From an Empire to a Fall ter Blasphemous Paradis, prisluhnemo impresivnim sposobnostim Iiva Kaipainena in Topiasa Kupiainena na kitari oziroma bobnih. Ali pa se morda raje prepustimo nekoliko težjim in temnejšim zvokom v skladbah, kot sta Black Swan in Wildfires … Ne glede na to, kateri del je poslušalcu ljubši, je treba priznati, da je The Light That Burns the Sky lepo zaključena in energije polna celota. Pravzaprav daje celoten album občutek epske pustolovščine, ki poslušalca kmalu potegne v gibanje – ali vsaj spodbudi željo.