Z daljšimi dnevi in višjimi temperaturami se hitro približuje tudi za nekatere težko pričakovani koncert skupine Avenged Sevenfold. Skupina bo po svojih 26 letih obstoja, devetih studijskih albumih in EP-ju prvič nastopila tudi v Sloveniji. 18. junija 2025 se bodo tako tla zatresla tudi v Križankah, ko se bo na oder podala skupina, ki je poleg svoje edinstvene glasbe znana tudi po izjemnih koncertih, ki vedno znova pritegnejo množice.

Čeprav morda ne ravno najbolj tipični primer metal glasbe, Avenged Sevenfold z edinstvenim zvokom elegantno plešejo po nejasni meji med metalom in rockom. V svoji glasbi tako pogosto združujejo elemente progresivnega metala, metalcora in hard rocka. Na prvi pogled precej običajna ustvarjalna formula se v rokah peterice ob vsakem albumu spremeni v nekaj več, v želji, da poslušalca vedno znova pritegnejo in zabavajo z nepričakovanimi elementi. Svojo inovativnost in glasbeno fleksibilnost so jasno prikazali tudi v devetem studijskem albumu Life Is but a Dream… Kljub že pričakovani inovativnosti in zlivanju elementov različnih zvrsti se zdi, kot da je skupini uspelo ustvariti nekaj, kar je presenetilo tudi zvesto publiko. Album je namreč slišati povsem drugače kot njihova dosedanja dela.

Life Is but a Dream… se začne nekoliko kaotično. Uvod v album namreč predstavlja skladba Game Over, v kateri se elegantno prepletajo umirjene melodije akustične kitare in elementi thrash metala. Tako peterica poslušalcu že v uvodu nekako napove občutek celotnega albuma. V skladbi Mattel se trend zlivanja stilov nadaljuje s klavirskim vložkom, natančno umeščenim v divji ritem bobnov in električnih kitar. Ta deluje kot nekakšen most med začetkom albuma v stilu Franka Sinatre in skladbo Nobody, v kateri se Avenged Sevenfold nekoliko približajo svojemu prepoznavnemu zvoku. Dramatičen vokal ob spremljavi kompleksnih kitarskih riffov in močnih bobnov ustvari občutek naelektrenega ozračja in v poslušalcu vzbudi pričakovanje. Do te točke se zdi, kot da se pred njim počasi razgrinja kaotična tančica, pod katero je moč opaziti zvok, ki že leta privablja in zadržuje pozornost občinstva. Sledi trenutek domačnosti, a le zato, da sledeče presenečenje pusti še večji vtis. Skupina nas v skladbi We Love You namreč šokira z uporabo techno elementov, krikov in hitrih kitarskih vložkov, nato pa se vzdušje v trenutku umiri s skladbo Cosmic.

Album se tako nadaljuje v stilu klasičnega roka, ki na trenutke spominja na izvajalce, kot so Blue Oyster Cult, Pink Floyd in David Bowie. Cosmic tako za skoraj sedem minut in pol nekoliko umiri srčni utrip in pričara občutek brezčasnosti – vendar ne za dolgo. Ritem srca se znova pospeši ob zvokih Beautiful Morning, ko težki zvoki kitar in bobnov občutek zasanjanosti nadomestijo z nostalgijo. Utrip postane še nekoliko hitrejši, ko se v Easier prepoznavni zvok A7X na trenutke popolnoma osvobodi pretirano harmonične tančice albuma.

Z nekoliko igrivimi melodijami se G, (O)rdinary in (D)eath zdijo kot povsem svoja skupina. Pravzaprav se zdijo kot album znotraj albuma, dopolnjen z besedo GOD, ki jo tvorijo prve črke omenjenih skladb. Morda zgolj naključje ali pač? Preostalim skladbam v albumu nasprotujejo s satiričnimi besedili ter lahkotnimi in sproščenimi melodijami, ki ne bi presenečale, če bi bile vključene kot uvodna glasba kakšne TV-serije.

Ob tako nepredvidljivem albumu je ob zadnji skladbi naravno pričakovati »veliki finale« oziroma zadnji šok? No, priznati je treba, da Avenged Sevenfold naredijo prav to, le ne tako, kot bi pričakovali. Namesto »velikega poka« poslušalcu predstavijo kompleksno simfonijo. Life Is but a Dream…  je namreč instrumentalna balada, ki kot zadnja skladba ob zvoku klavirja povezuje posamezne skladbe in se hkrati vrača na začetek. Tako deluje kot most med koncem in ponovnim začetkom, album pa povezuje v sklenjeno zanko raznovrstnih vplivov, ki na prvi pogled nimajo ničesar skupnega.

Album Life Is but a Dream… je neverjetno kaotičen. Kaos je beseda, ki se ob poslušanju prva pojavi in ostane še dolgo po tem, ko glasba utihne. Pa vendar nekako deluje, morda celo bolje kot predvideno. Je kot knjiga, pri kateri se na vsaki strani sprašuješ, kaj za vraga si pravkar prebral. Pa vseeno obrneš stran in bereš naprej, nezmožen odložiti knjigo, saj sta zanimanje in navdušenje prevelika.