
Candlemass – King Of The Grey Islands
Candlemass
King Of The Grey Islands
Nuclear Blast/Mordor, 2007
16. 10. 2007
Tale plošča je tako doom, da me je imelo, da bi pred vnovičnim poslušanjem pil kavo. Medtem, ko to pišem, pijem kavo. Veliko skodelico črne kave. Ponavadi ne pijem kave. Ampak kava je doom v tekoči obliki. Je substanca, ki ti drži oči odprte, da lahko gledajo vso depresijo in temo in povprečno rutino vsakdanjika...heavy.
Seveda je najbolj opazna lastnost plošče Robert Lowe, vokalist Solitude Aeturnus. Candlemass so s tem, da so ga sprejeli medse, naredili odlično potezo, saj je odličen, njegov pevski glas pa je tako možat, kot glasova Patricka Stewarda in Seana Conneryja skupaj. Kot bi lahko pričakovali, se gospod Lowe odreže odlično. Doom pojača na 11.
Kot na reunion albumu, se tudi ta plošča začne s hitrim metal komadom, ki vsebuje wah-wah riff. Kar je presenetljivo, saj so wah-wah pedali najmanj doom stvar na svetu. Kakorkoli, vseeno trga! Na preostanku albuma najdemo tiste super heavy riffe, kombinirane z epskimi solažami in refreni, po katerih so Candlemass poznani. Riffi so neverjetni. Solaže so neverjetne. Bobni so neverjetni. Res ne vem kaj naj še rečem, ta plošča je prekleto kul. Mogoče moram izpostaviti le eno stvar. Plošča je bolj heavy doom in ne toliko depresivni doom. Band se ni toliko osredotočil na depresivni aspekt in je namesto tega poskušal ustvariti le težek in rušeč tradicionalni doom album, z nekaj nenavadnimi elementi v obliki wah-wah riffov in kratkih folk rock delov (Man Of Shadows). In uspeli so. Ne počutim se samomorilsko, vseeno pa čutim doom.
Dobite si ploščo. Pokadite malo trave. Poslušajte album. Hail Candlemass.
Jean-Sebastien
Avtor:Jean-Sebastien Imbeau







