Moment noun – mo·ment | ˈmō-mənt

Definition of moment 1a: a minute portion or point of time; 1b: a comparatively brief period of time; 2a: present time; 2b: a time of excellence or conspicuousness; 3: importance in influence or effect; 4. obsolete: a cause or motive of action.

Z dotično razlago so eni izmed starešin göteborškega melodičnega death metala najavili svoj dvanajsti studijski album. Dark Tranquillity letos praznujejo svoj enaintrideseti rojstni dan in njihova glasba z vsakim izidom postaja bolj zrela, raznolika in dovršena. V času od izida Atoma (2016) so Dark Tranquillity izgubili ustanovnega člana Niklasa Sundina, ki sta ga nadomestila kar dva kitarista – Christopher Amott in Johan Reinholdz. Moment je tako album, ki je zadržal tradicionalni zvok zasedbe, a ga obenem popestril oziroma bolje rečeno dvignil na nov nivo, za kar sta poskrbela ravno prej omenjena novinca. Kot pa je v nekaj intervjujih povedal idejni vodja in vokalist Mikael Stanne, je bilo pisanje albuma z dvema novima kitaristoma zelo razburljivo. Vsak izmed njiju je namreč želel dodati svojo noto, Amott je menda bil pri tem celo preveč pogumen s »shreddanjem«. Z vestnim »zaviranjem« klaviaturista Martina Brändstroma in vživetim igranjem kitare, ki ni preseglo svojega namena, je končni rezultat prinesel klasičen, raznolik, a drugačen album. 


To je dolgometražec z enobesednim naslovom, in sicer »moment«, trenutek … tisti poseben, pomemben del časa, ki lahko nek dogodek spremeni v srečo ali katastrofo. Kaj če? Besedilno gledano je tako Stanne postregel z mnogimi zgodbami, v katerih je moment povzročil ključni obrat, ključni premik poti – kdaj pa je ta moment? Tu. Zdaj. Ko je skupina pričela s snemanjem, je bila na Švedskem epidemija že v popolnem razvratu, tako je bilo razmišljanje o momentih, dejanjih, ki spremenijo tok našega življenja, še toliko bolj logično. Kaj pa glasbena podlaga teh besedil? Vsekakor boste za veliko komadov vedeli, da so plod Dark Tranquillity. Že prvi Phantom Days je prav tak. Prava melodija, klasičen vokal, ravno dovolj trdote, klaviaturski vložki in pa seveda umiritev z daljšo kitarsko solažo. Prav nič s klasiko ne zaostaja niti Transient. Identical to None je eden izmed komadov, ki so ga fantje izpostavili kot obvezno poslušanje. Zame je vsekakor klasika švedskega melodičnega death metala, ki pa se tokrat bolj obrača k Arch Enemy, kot Dark Tranquillity. Ta pridih ni zgolj kitarski, ampak je tako grleni vokal kot sama sestava komada veliko bolj trda in deathmetalska, brez olepševanja, klaviature služijo zgolj kot podlaga v ozadju, ki zapolni morebitne instrumentalne vrzeli. Vsekakor eden izmed ljubših na ploščku! Se pa zato The Dark Unbroken vrne na ustaljene tire z melanholičnimi klaviaturami, ki nam predstavijo tudi prvi komad ploščka s clean vokali. Vsekakor klasična, melanholična spevnost, s katero se Dark Tranquillity postavljajo ob bok Insomnium ali Swallow the Sun. Za vse ljubitelje melanholije – brez skrbi – se Remain in the Unknown z veliko več uporabe clean in bolj trpečim grlenim vokalom spusti še stopnjo nižje v depresijo, ki jo pospremi odlična kitarsko-klavirska solaža in nas pusti trpeti z vprašanjem, kaj narediti v trenutku, ko odgovori na naša vprašanja ostanejo neznani? Tam nekje v sencah, nekje v stenah … Komad, ki si ga bom zavrtela še velikokrat, saj so fantje res presegli sami sebe, in bi ga vsekakor priporočala v posluh vsem ljubiteljem severnjaške melodeath metalske melanholije.


S Standstill se zasedba vrne v bolj energične ritme, a pri tem ne pozabi na spevni refren. Album se v drugo polovico prevesi z Ego Deception, kjer se fantje ponovno bolj približajo rojakom iz Arch Enemy. Kitare stopijo v ospredje, klaviature v ozadje. Grleni vokal je veliko bolj agresiven. Čeprav naj bi klaviaturist vztrajal pri tem, da kitare zgolj povezujejo komad, so očitno na albumu komadi, kjer je bilo dovoljeno tudi »shredanje« in nekaj več. Vsekakor plus za to osebno noto novih članov. A Drawn Out Exit je ponovno ena izmed stvaritev, ki jo fantje predlagajo kot »a must to listen«. In kaj tako izstopa? Lomljenje ritmov! Skoraj da nek »baby djent«/moderni progressive, a v res blažji obliki. Povsem nekaj drugega, kar bi na njihovi izdaji sicer pričakovali, tako da »thumbs up«. H klasiki se vrnejo z Eyes of the World, zato drugega kot odlične vključitve clean vokala s kitarsko solažo tu ne bom omenjala. Še eden izmed priporočenih s strani banda je Failstate. V besedilu slišim »apocalypse«, v glavi pa komad My Apocalypse (Arch Enemy). Vse jasno, kajne? Predzadnji, Empire Lost to Time, se drži klasike, a brez clean vokala, zato pa spet zaključni In Truth Divided postreže še z zadnjo kapljico severnjaške depresije. Klaviature v ospredju, celoten komad vodi melanholičen clean vokal brez kapljice upanja. Čas ni naš junak … sploh takrat, kadar smo razdvojeni glede resnice, … razdvojeni sami … v sebi …

130 dni v studiu je vsekakor prineslo res odličen rezultat, ki seka izven okvirjev klasičnih DT z vsaj štirimi ali petimi komadi. Prisluhnite mu!