Darkthrone, holy Darkthrone, neumorni dvojec, za katerega ni prav nikakršne potrebe, da bi ga podrobneje opisovali, saj je v skoraj 40 letih ustvarjanja postal ena izmed najvplivnejših in zgodovinsko pomembnejših, kultnih zasedb ekstremnega evropskega in svetovnega metala. Da pa se je od tradicionalnega black metala, kot smo ga vajeni iz zgodnejših let, kar precej oddaljila, ni nobena novost, tudi bi verjetno bilo zaman pričakovati, da bo še izdala album, ki bi se približal  izdajam (ne)svete dekade devetdesetih. Ali pač? Band je s svojimi kreacijami v vseh teh letih poslušalce že mnogokrat izjemno presenetil, da pa bralcem ne bom prižigal luči upanja, tokrat seveda ni tako. Album It Beckons Us All…… nima prav nobenega tovrstnega elementa presenečenja. Največje presenečenje oziroma misterij je verjetno sedempičje v naslovu za razliko od le šestpičja, ki ga v naslovu nosi album Eternal Hails……

Album, ki je že kar 21. studijski po vrsti, je nekakšna zmes degradiranega rocka in dooma, ki se sicer hrani s koreninami black metala, a so te korenine že kar precej globoko, pa vendar dovolj blizu površja, da stroj še vedno hranijo z majhnim odstotkom potrebnih mineralov. Zgrajen je iz sedmih skladb, ki se med seboj stilsko kar precej razlikujejo, saj vsaka nosi oziroma vsebuje svoj »unikatni« element, pa četudi le za kratek hip. Album otvori skladba Howling Primitive Colonies, ki se začne z nekim sintetičnim zvokom, ki spominja na znanstveno fantastiko osemdesetih let in služi kot nekakšen (na srečo) le nekajsekundni intro v skladbo/album. Zatem sledi dokaj udaren srednje hiter riff, ki poslušalcem počasi odpira okno v to, kar lahko od albuma pričakujejo.

Naslednja je skladba Eon 3, ki za Darkthrone očitno postaja to, kar je Unforgiven za Metallico. Skladba se grobo rečeno začne, kjer se Eon 2 konča, njeno besedilo pa je tako kot besedilo prejšnje le naštevanje različnih poimenovanj neke mogočne entitete. A katere? To naj si vsak poslušalec interpretira po svoje. V pozitivnem smislu pa bi rad poudaril naslednje tri skladbe: kot prvo Black Dawn Affiliation, ki izstopa sploh zaradi druge polovice, kjer me kitarska ritmika in zvok (ne vem, zakaj) rahlo spominjata na skupino Stinking Lizaveta s plošče Hopelessness and Shame, zraven pa se pridruži še clean vokal, ki na trenutke deluje kot meniški kor – stvar funkcionira, nimam pripomb. Kot druga je And in That Moment I Knew the Answer, instrumentalna in hkrati najkrajša skladba albuma, ki ima v sebi nekaj, kar te popelje v višave na krajše popotovanje, sploh zaradi ambientalnih synthov, ki se proti koncu pridružijo v ozadju in služijo kot neka pika na i. Tretja, ki me je pozitivno presenetila in je hkrati za moj okus tudi najsvetlejša točka albuma, pa je The Bird People of Nordland, izjemno posrečena mešanica tisočerih zvrsti, z elementi heavy metala, black metala in dooma ter melodičnimi vložki, ki pričarajo izjemno temačno in rahlo srhljivo vzdušje, ki zna dvigniti kakšno kocino na rokah. Bandu, s katerim smo odraščali, se tako besedilno kot instrumentalno še najbolj približa skladba The Heavy Hand. Zaključna in hkrati tudi najdaljša The Lone Pines of the Lost Planet pa je po mojem skromnem mnenju en ne najbolj posrečen poskus stvaritve nečesa epskega, ki v mojih ušesih nekako ne funkcionira najbolje.

Ne morem reči, da je album slab, sploh ne, prav tako pa tudi ne morem trditi, da je vreden pretirane omembe. Ponoči se spi enako sladko, pa če album prej poslušaš ali ne.