Po zatonu nu-metala se je Dez Fafara, takrat še vodja Coal Chamber, odločil narediti novo skupino, ki jo je poimenoval Devildriver. Pri prvencu se je slišalo še mnogo nu-metal korenin, sedaj, pri tretjem albumu The Last Kind Words, ki nadaljuje uspešno formulo drugega albuma The Fury of our Maker's Hand, pa ni ne sluha ne duha o njih.
Že pri otvoritvenem komadu Not All Who Wander Are Lost se sliši, da se DD spogledujejo s thrash bendi iz devetdesetih (Pantera, Machine Head) in švedskimi melodičnimi death metal bendi. Drugi album je predstavljal močan napredek DD, vendar so z The Last Kind Words stopili še en korak naprej. Kitarski dvojec Spreitzer/Kendrick poskrbi z obilico agresivnih in melodičnih rifov. Na novo so poskrbeli, da so aranžmaji dodelani tudi s solažami, ki jih prej skorajda ni bilo, priča smo tudi izmeničnim solažam. Nori Dez pa uspešno nadaljuje svojo jezo s prvenca in ponudi veliko kričečih in kruleči vokalov. Seveda pa tu ne gre izpustiti bas kitare in bobnov, ki tvorita ubijalsko ritem sekcijo. Kljub temu da bas ne izstopa pretirano in sledi kitaram, je vseeno možno slišati, kakšen zvok zna proizvesti. Še posebej je izpostavljen pri komadu Monsters Of The Deep. Tudi bobnar je opravil na izdelku več kot dobro delo. Je sicer močan odvisnik pedalov, vendar mu tudi ročnih spretnosti ne moremo očitat, ker je ponekod začel uporabljat tudi blaste, sicer pa zelo rad začini določene dele s splash činelami ali z bellom na ride čineli.
Devildriver, ki si tudi lastijo guinessov rekord po največjem circle pitu, znajo poslušalca, ki pričakuje od albuma breakdown dele in jokajoče refrene, precej razočarati. Devildriver poudarjajo kvečjem dinamičnost in stopnjevanje svoje glasbe ter nobenih pussy vokalov. Kljub temu, da je ta album najbolj melodična stvaritev DD, ga lahko mirno uvrstim kot njihovega najbolj dovršenega.
Sicer pa je potrebno za kvaliteto albuma izpostaviti še enega krivca, in sicer producenta Jasona Suecofa (Trivium, Chimaira idr.), ki jim poleg ubijalskega zvoka zelo dobro popestril tudi same aranžmaje. Glede na to, da DD le stopnjujejo svojo kvaliteto z vsakim naslednjim albumom, upajmo, da se bodo držali formule, ki so si jo zastavili s tem albumom, ker jim zelo dobro ugaja.

Primož