"Za oboževalce Arch Enemy, Kataklysm, Carcass in Hypocrisy." Tako pravi promocijska nalepka, ki je bila dodana k albumu. O Arch Enemy bi se seveda lahko govorilo, dvomim pa glede Kataklysm in Hypocrisy. Skupini Carcass pa je marsikatera današnja skupina dala status kultnega banda.
Na srečo sem se s Fall Of Serenity (FOS) seznanil še pred izidom The Crossfire, fantje pa so se v dobri luči pokazali tudi na koncertu z Dismember v Novi Gorici. Sicer pa je bila nemška scena od nekdaj močna, zadnje čase pa se prebuja v metalcorovskih vodah. A brez skrbi, FOS niso še ena jokava metalcore zasedba, ampak se raje gibljejo v bolj death metalskih vodah. Heaven Shall Burn so dobili konkurenco, medtem ko se nekoč pomembni Caliban na drugi strani bojujejo za grammyja za najbolj pocukrano balado. Fall Of Serenity ostajajo zvesti stilu prvenca Grey Man's Requiem, ki ga z vsakim albumom izboljšujejo. Na The Crossfire ponudijo odlično mero pestrih aranžmajev, brutalnosti in melodičnosti. Skoraj vsak komad je podkrepljen s solažo, ki prej niso tako izstopale. Godba na splošno spomni na hitre "štiklce" At The Gates, Arch Enemy in In Flames. Aja, tudi po Carcass smrdi. Brutalnost še posebej dokazuje bobnar, ki uporablja blaste mnogo bolje kot na prejšnjem albumu Bloodred Salvation. Poslušalca lahko zmoti edino vokal, ki je malce enoličen kljub nekaterim zanimivim linijam. Kot gosta pa so si omislili Sabino Classen (Holy Moses), ki malce zakriči v komadu Blindfolded. FOS zaključijo s Blood Portrait, ki vsebuje največ melodičnih prijemov, s čimer deluje kot hvalospev In Flames ipd.
Miks in mastering je naredil Dan Swano (Edge Of Sanity), ki je na komadu A Whore Called Freedom prispeval tudi klaviature, s čimer dokazuje, da je talent za ustvarjanje odlične atmosfere.

Primož