Očitno smo priča prebujanju zanimanja za 1. svetovno vojno med metalskimi navdušenci na ozemlju nekdanje skupne države. Tako so poleg Prognan s Hrvaške, ki so tematiko naslovili na res surov, doživet, pretresljiv in mogočen način, Forever Storm iz Srbije še druga skupina, ki se je je lotila. In na kakšen način? No, na heavy/power metal način, vendar ne na udaren način, kakor npr. Sabaton, marveč v glavnem skozi vseprisotno spevnost in kičasto melodičnost, ki se spogleduje že s komercialnim rockovskim mainstreamom. Ne morem trditi, mar namerno ali ne, vendar glasbeni slog na plošči močno odslikava glasbene vplive bosanskih mojstrov Southern Storm. To je po eni strani dobro, saj se tako ohranja glasbena dediščina slednjih, in po drugi strani slabo za skupino, ki si s tem zelo omeji možnost prikaza svoje izvirnosti.

Prolog deluje kot refleksija sedaj že ostarelega udeleženca bitke na gori Cer (ob v ozadju slišnem radijskem poročanju o bojih v Šibeniku in njegovi okolici v času velikosrbskega upora na Hrvaškem) o smislu vsega vojskovanja in smrti. Žal celotno doživetje precej ubije ceneni à la Manowar del (»Grandpa, please tell me a story ...«), ko dedovo razmišljanje prekine pogovor z vnukom. Deda nato pesem Sin rata skozi zelo čist, vendar na že prevečkrat slišano zveneči power metal odnese v reko spominov preteklosti. Dramatična izkušnja izgube družine ob začetku prve svetovne vojne je tehnično in kompozicijsko preigrana ter vokalno interpretirana na način Southern Storm in prav zato gre pesem v ušesa. Po podobnem kopitu odigrana je tudi naslednja pesem Doktrina pobede. V nekaterih njenih delih nekaj več dramatičnosti pri predstavljanju zmage srbske nad avstrijsko vojsko v bitki na Ceru ustvari ritem petja. Marš izbrisanog puka napove nekaj več udarnosti v odločnosti branilcev Beograda, da obranijo mesto pred napadom avstro-ogrskih sil. »Zapojmo skupaj« oziroma »sing along« refreni delujejo ceneno in patetično (»tuđa se zastava vijori, pali su Kraljevi Dvori« ... hm, ja ...) in celo govor srbskega častnika »/.../ vi nemate više, da se brinete za vaše živote, oni više ne postoje /.../ za kralja i otađbinu /.../«, v nasprotju z njegovo interpretacijo skupine Prognan zveni mainstreamovsko razvrednoteno. Na pragu ledenog pakla izriše golgoto bega Srbov proti morskim obalam Albanije in Grčije ter slika podobe tragedij, ki so se beguncem dogajale na poti. Glasba je nekoliko počasnejša in težja z izjemo konca, ki je nekoliko bolj dinamičen in nakazuje bližino rešitve, tj. morske obale Jonskega morja. Sledi pesem posvečena Krfu – »otoku rešitve« – Ostrvo spasa. Zaradi spevnosti, sploh refrenskih vrstic, pesem zveni kot nekoliko metalizirana »domoljubna« radijska uspešnica, katere klišejskost se najbolj kaže najprej v vključitvi z akustično kitaro odigrane grške etno melodije ter za piko na i še pri dodatku parih verzov iz (ljudske?) pesmi iz okvirno tistega časa – Tamo daleko. Ne, pesem me ne prepriča. V kontekstu radijskega rock mainstreama še najbolje zveni Lament, v glavnem akustična »sentiš« balada v spomin na padle. Ognjena kapija se odlepi od mainstreamovskega zvoka in vrne plošči podobo razgibanega power metala. Skupina si je pesem očitno izbrala za prikaz umetelnosti igranja glasbil, predvsem kitar, saj soliranje slednjih predstavlja njen precej izpostavljen del. Besedilno naj bi predstavljalo vrh in konec vojskovanja z zmago ... vse v vsem glasbi nekako tudi uspe ustvariti tak vtis. PEsem Povratak na mainstreamovsko sprejemljivo metaliziran način preko pogostega ponavljanja refrenskih kitic upodablja tragedijo povratka vojaka, ki je preživel vse grozote bega na Krf in preboja (verjetno Solunske) fronte ter se vrnil na prazno ognjišče. Ploščo zaključi Epilog, v kateri ded pred svojo fizično smrtjo v oporoki vnuka pozove k ohranitvi spomina na slavo (bitke na Kolubari, Ceru in Mačkovem kamnu) in trpljenje (pohod čez zasneženi gorski masiv Prokletij) Srbov iz Srbije v času prve svetovne vojne.

Torej: glasba na melodičen in mehak način predstavlja tragedijo prve svetovne vojne skozi oči srbskega vojaka. Način predstavitve njegove kalvarije skozi glasbo in preko na plošči predstavljenega glasbenega pod-odtenka power metala se mi zdi prelahak in premehak, zaradi česar se bojim, da bi lahko bile nekatere pesmi na plošči preveč sprejemljive za širšo, ne-metalsko javnost in zlorabljene. Konkretno si čisto realno predstavljam, da bi katero od njih vrteli na kakšnem (velikem) nacionalističnem »mitingu resnice«, na katerem bi se nad njo enako navduševala praded Spasenije (ki se je Ravnogorskemu, tj. četniškemu gibanju pridružil in mu ostal zvest od leta 1941) kot pravnuk Vuk, ki se je rodil po srbskem porazu na Kosovu (ne na Kosovem Polju) in vihti črno zastavo z lobanjo in napisom »Srbija – od Zadra do Skadra, od Bara do Temišvara«. Ker ocenjujem, da si metal česa takega ne sme dovoliti, sta mi veliko ljubša pristopa naslavljanja prve svetovne vojne tista, ki ju uporabljajo Sabaton oziroma (še bolj tisti, kakršnega so uporabili) Prognan. Za takle lahkoten blago-metalski drnec ocenjujem, da bi se bolj prilegal interpretaciji guslarskih pesmi, v katerih hajduki, ki se preganjajo po »drumovima i megdanima« Smederevskega sanđaka oziroma Beograjskega pašaluka, z enim zamahom svojih bridkih sabljic odrobijo sto turških glav ...