Ena najbolj znanih in popularnih švedskih death metal inštitucij je izdala album stevilka devet. Na The Arrival se Peter Tägtgren vrača s svojo priljubljeno tematiko o »vesoljcih«, poleg tega pa album za Hypocrisy v glasbenem smislu pomeni neke vrste vrnitev v obdobje konec devetdesetih, k ploščam The Final Chapter, Hypocrisy in Into The Abyss. Komur je bil Catch 22 preveč eksperimentalen album, se bo nad tem gotovo razveselil, čeprav tudi elementi tega albuma v celoti niso izginili. V bistvu gre pri The Arrival bolj za zmes vsega, kar so Hypocrisy delali v zadnjih petih letih.
V glasbo so spet vnesli več melodičnosti in jo za njih značilen način skombinirali z agresivnostjo in brutalnostjo. Ponovno je več materiala srednjega tempa z mogočnimi riffi, super melodijami in zelo spevnimi refreni, ki se takoj zasidrajo v ušesih. Eraser, Slave To The Parasites, Dead Sky Dawning in The Departure imajo potencial postati njihove klasične himne ter zelo zaželjen del koncertnega repertoarja. Pravega šusa z izjemo pri Born Dead Buried Alive in New World album niti ne ponuja, njegova zanimivost pa je nekakšno kontinuirano izmenjavanje počasnejših in hitrejših skladb.
Pravih presenečenj The Arrival niti ne ponuja, lahko celo rečem, da so Hypocrisy z njim »udarili na ziher« in naredili album po okusu fanov. To pa ne pomeni nič drugega, kot da gre za nadstandardni melodični death metal izdelek, ki bo še utrdil njihov položaj enega vodilnih bandov te zvrsti.

Matjaž