To, da na našem portalu nimamo še nobene recenzije norveškega progresivnega rock banda In the Woods..., še zdaleč ne pomeni, da je band pri nas nepoznan. In the Woods... so se rodili kot black metal band v samem začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja in kot takšen delovali ter izdali dva demo posnetka in prvenec Heart of the Ages, ki pa je že takrat nakazoval močne progresivne oziroma avantgardne tendence. Sledila sta še dva albuma, Omnio in Strange in Stereo sta kasneje nezmotljivo spadala v predalček avantgardnosti, nakar se je band konec leta 2000, ko je bil Paranoid star komajda eno leto, poslovil s triurnim albumom v živo.

Pa smo ga našli, razlog za manjkanje In the Woods... na našem portalu. No, temu je tudi zdaj konec, kajti In the Woods... so po 17 letih s Pure prekinili tišino. Dejansko niso samo prekinili tišine, temveč so vstali od mrtvih. Band so iz naftalina potegnili kar trije njegovi originalni člani, medtem ko je prišlo na vokalu do zamenjave. Tukaj bi lahko tičal prvi trn v peti pri starejših poznavalcih skupine, saj znajo biti vokalne spremembe še najbolj moteče. Ker sem osebno pred leti konzumiral le prvenec, me menjava ne moti, pa tudi sicer nimam nobenih pripomb nad novim pevcem. Da pa pogrešam blackmetalski krik, ki se je povsem umaknil rockovskemu petju, mi pa nihče ne sme zameriti, kajne? Drugi trn v peti je, kakor sem uspel razbrati s pomočjo spleta in gospoda Googla, pomanjkanje inovativnosti, ki je zmeraj pomembno krasila studijske albume iz hiše In the Woods... Poznavalci banda namreč trdijo, da je Pure logično nadaljevanje bandovega delovanje v devetdesetih letih, zaradi česar bi predstavljal takrat izdani album zagotovo nov mejnik na metalski sceni, medtem ko naj bi bil danes le skupek že slišanega (osrednji del med Towards the Black Surreal, ki je »vzet« s Heart of the Ages, v tem smislu predstavlja dvorezen meč). Navedenega mnenja drugih recenzentov seveda ne morem niti potrditi niti zavrniti, dejstvo pa je, da meni kot poznavalcu progresivnih Enslaved, Ihsahn, novih Katatonia in še kakšnega banda, ki seveda nenujno koketira z glasbo In the Woods..., temveč se giblje v brezmejnih vodah progresije, Pure kljub vsemu ponuja dovolj svežine in zanimivih idej, da albuma ne odpikam kar tako. Če že, bi osebno kot trn v peti izpostavil dinamiko albuma, saj je vseh deset pesmi v glavnem zelo počasnih in atmosferičnih, kar me pri epskih dolžinah v povprečju skorajda sedmih minut marsikdaj dolgočasi. Skratka, kljub lepim melodijam me med poslušanjem albuma navdaja občutek, da se enostavno premalo dogaja, kar pač spet po drugi strani dokazuje, da album ni mišljen za zabavo ali kratkočasenje ob alkoholiziranju, temveč je namenjen sproščenemu poslušanju v ozadju ali ob večernem čaju.