Ko so Iron Maiden po petih letih studijskega premora razkrili tracklisto in naslovnico novega studijskega dolgometražca, že šestnajstega v njihovem izjemnem opusu, sem ostal bolj ali manj ravnodušen. Generični naslovi pesmi (čemu npr. je bilo potrebno po zgledu The Wicker Mana poleg Dickinsonovega solo komada Man Of Sorrows enako nasloviti še novi komad Maidnov? – če se malenkostno obregnem), ki jih je pospremila še bolj generična naslovnica, v meni resnično niso vzbudili nobenega večjega zanimanja, razen dejstva, da je vendarle šlo za napoved novega ploščka Iron Maiden. Na nek način sem postal kar malce zaskrbljen, saj je band po odličnem »reunion« albumu Brave New World iz že precej oddaljenega leta 2000 z vsakim novim LP-jem počasi nazadoval. Noben izmed treh studijskih albumov, ki so sledili (Dance Of Death, A Matter Of Life And Death in The Final Frontier), sicer ni bil slab, daleč od tega, vendar pa se mi je zazdelo, da se kakovostna krivulja postopoma giblje navzdol, sicer ne drastično, ampak vseeno ne neopazno. Tudi sama napoved, da bo šlo za dvodelno izdajo, ki bo dolga več kot uro in pol, je v meni vzbudila več skrbi kot morebitnega navdušenja. Toda na dejanski rezultat je bilo potrebno še precej počakati.
Da je bil strah med čakanjem odveč pa nakaže že otvoritveni komad prvega ploščka The Book Of Souls z imenom If Eternity Should Fail, ki se začne z nekakšnim retro sci-fi klaviaturskim uvodom in se nato prevesi v polepski komad, ki po kakovosti z lahkoto prekaša vse tri uvodne skladbe predhodnih treh studijskih albumov in vsebuje skorajda idealno mešanico glasbe Iron Maiden pred in po reunionu. Sledi mu sicer prvi single ploščka, imenovan Speed Of Light, ki pa je za album precej nereprezentativen, kljub precejšnji heterogenosti le-tega. Komad se prične z Dickinsonovim vreščanjem, ki spominja na uvodni »krik« v Be Quick Or Be Dead izpred let in spomni na Dickinsonove zmogljivosti na vrhuncu kariere, vendar se nato kljub solidni instrumentalni podlagi po mojem mnenju izkaže kot vokalno najbolj kaotičen in šibak komad na ploščku, vendar vseeno še vedno vreden poslušanja. Toda morebitni dvom, da je bilo veselje z uvodnim komadom prehitro, se izkaže kot neosnovan; pri skladbah, ki sledijo, Dickinson konstantno kaže verjetno kar najboljšo predstavo po Maiden »comebacku« izpred petnajstih let, brez sledu o kakšni večji upehanosti, ki jo je bilo moč sem ter tja opaziti v preteklih letih. Tudi ostalim članom banda se leta ne poznajo kaj dosti; igrive dvojne (občasno celo trojne) kitarske linije trojčka Murray-Smith-Gers, venomer poveljujoči Harrisov bas (čeravno malce bolj v ozadju, kot smo vajeni) in neumorni Nicko McBrain na bobnih zvenijo ubrano kot v najboljših časih tudi pri najbolj zahtevnih prehodih in na splošno dajejo vtis nekakšne pozitivne spontanosti, ki je nisem pri bandu zasledil že zelo dolgo. Produkcijsko je album sicer podoben zadnjim trem izdajam, morda le z za odtenek več mehkobe, kar pa se izkaže kot nekaj pozitivnega.
Kot že napisano, je enajst komadov na obeh ploščkih v kompozicijskem smislu precej heterogenih, vendar v svoji različnosti kljub temu delujejo kot smiselna, homogena celota in dajejo albumu nekakšen vtis konceptualnosti, vendar povsem neodvisne od besedil. Če sledimo naslovu albuma, gre resnično za enajst duš združenih v eni knjigi oziroma v enem dvodelnem albumu, pri tem pa je moč najti najraznovrstnejše glasbene vrste, od mirnih balad do udarnih epskih delov. Pri strukturi pesmi lahko opazimo tudi nekakšno retrospektivnost, vpogled v lastni ustvarjalni opus, saj praktično vsak komad na obeh ploščkih vsebuje enega ali več elementov iz preteklosti zasedbe. Kot najbolj očitnega lahko izpostavim kitarski intro v Shadows Of The Valley, ki zveni kot neke vrste upočasnjena različica začetka skladbe Wasted Years, ali pa »sing-along« del v The Red And The Black, ki prikliče v spomin zaključek The Wicker Mana, in še številne druge, tudi manj očitne elemente v ostalih skladbah. Zdi se, da tu ne gre zgolj za reciklažo lastnih idej oziroma pomanjkanje le-teh, temveč za povsem zavestno odločitev banda, da po štiridesetih letih ustvarjanja poskusi združiti sodobno in staro, vendar brez kakršnekoli sentimentalnosti ter z dovoljšno mero inovacije. The Book Of Souls tudi ni eden izmed tistih dvodelnih albumov, kjer en plošček po kakovosti zasenči drugega, saj sta oba dela povsem enakovredna. Kljub temu da gre za enega izmed najbolj razgibanih albumov banda, je prehajanje med posameznimi skladbami obenem tekoče, brez občutka, da bi šlo za prevelike preskoke ali nepovezano izdajo v kompilacijskem stilu. Poleg že omenjenega uvodnega komada prvega ploščka bi kot favorita morda izpostavil še prav tako uvodni komad Death Or Glory na drugem ploščku in pa tudi naslovno skladbo albuma. To listo bi lahko sicer z lahkoto še podaljšal, vendar bi izgubila vsakršno funkcijo, če bi bili na njej vključeni skoraj vsi komadi z obeh ploščkov. Kot zanimivost velja omeniti, da na The Book Of Souls v vlogi zaključne skladbe najdemo z osemnajst minutami dolžine najdaljši komad v diskografiji Iron Maiden, Empire Of The Clouds, ki po trajanju prekaša celo ep Rime Of The Ancient Mariner, ki je tako po dveh desetletjih kraljevanja izrinjen s prestola.
V vseh pogledih je The Book Of Souls album, ki si ga je vsak ljubitelj Maidnov (tu mislim predvsem tiste, ki ne častijo zgolj njihovih starejših klasik) lahko samo želel. Obenem gre za skupek dveh ploščkov, ki ne udarita na prvo žogo, temveč resnično »klikneta« šele po treh, štirih poslušanjih. Kljub njuni neskromni dolžini pa je težko reči, da kakšen del zveni odveč ali da bi katerega izmed komadov lahko preskočili. Prvih sedem studijskih klasik banda bo seveda za vedno ostalo nedotakljivih in kljub temu da bodo mnenja gotovo tudi tokrat deljena, upam reči, da je v zadnjem desetletju in pol, po ploščku Brave New World, The Book Of Souls zelo verjetno najmočnejši Maiden dolgometražec.