Novica, da bodo Ljubljano 19. aprila 2025 obiskali luzitanski volkovi, ki slišijo na ime Moonspell, me je kaj lepo presenetila. Ker sem izkušnjo z njihovo glasbo in opusom ustvarjanja podal že ob recenziji njihove biografije, bom uvodoma zapisal le še tole: moja prva asociacija na Moonspell je plošča Wolfheart! Združuje in v popolnosti oblike povezuje black metal z gotiko in etno izročilom.¹ Zato in kot taka je preprosto najboljša plošča, kar jih je skupina izdala.

Vtis svobodnega in neomejenega klatenja volkov po pejsažu nočne zasnežene pokrajine naredijo že prvi toni igranja nedistorziranih kitar in zvoki klaviatur v pesmi Wolfshade (A Werewolf Masquerade). Tako se odpro dveri v svet mračne gotske mistike, ki nas bo skozi vso ploščo držala nekje med romantičnim, erotičnim, strašljivim, vročim in ledeno hladnim. Vso surovost volčje narave najprej pričarata igranje distorziranih kitar in surovo suhi pevčev – Fernandov grim vokal. Vendar to, da narava volkodlaka (konkretno – volkodlakinje) ni le gola surovost, marveč tudi fatalna spolna privlačnost, Fernando mojstrsko uprizori z rabo čistega, močno gotsko zvenečega glasu pri vihtenju besedila. Petje po mojem prepričanju predstavlja največjo moč pesmi, vendar celovitosti upodobitve volčje oziroma »volkodlaške« narave v vsej raznolikosti in razgibanosti slednje pesmi ne bi bilo, ko bi se vokali ne povezovali in prepletali tako popolno s kitarami, klaviaturami in bobni ter basom. Zato ne pozabite: »Strange are the ways of the wolfhearted…«.

Z ostrimi distorziranimi kitarskimi akordi se začne Love Crimes. Je v bistvu polet v svet mračno erotičnih bakanalij in naslade v vinu (vampirske) strasti – od nežnih prediger do divjih vrhuncev. Ostrejši in težji začetek pesmi raba globokega čistega vokala ob spremljavi ženskega glasu in ob pohitritvi ritma in melodije ponese v bolj telesno-čutno doživljanje dogajanja intenzivnejših faz dvorjenja. Lepota prikaza telesnega srečevanja se kaže v prekrasni raznolikosti glasbenih slojev pesmi, ki jo tvorijo in v katerih imajo različni gradniki dominantno vlogo – najsi gre za kitarske akorde, odmevajoče bobnanje, melodije klaviatur ali rabo odtenkov in vrst vokalov. Popolnost sveta telesnega užitka se kaže v tem, nam odreka končno fazo konca, zato naslada v dogajanju v glasbi kar traja in traja. Vse to najbolje ponazori zadnji verz ter glasbeni zaključek pesmi, ki izzveni v (še en) začetek užitka.

…of Dream and Drama (Midnight Ride) mračni erotizem »popestri« še z »užitkom« ob samo prizadejanju ran. Gre za dinamičen gothic metal, ki prvič resno in povsem zapusti gnezdo black metala. Fernando na začetku poje s tako globokim čistim glasom, da se slednji znajde v točki nerazumljivosti in kot bi želel, da interpretacija besedila zveni kot »prepovedane« in »neizrekljive« besede. Z razživitvijo glasbe v pesmi tudi vokal prerase najprej v krik in nato v melodični klic. Vso lepoto njihove različice gothic metala, s poudarkom na metalu, okrona spodobna kitarska solaža. Lepo.

Kot kontrapunkt vsemu temu (notranjemu) ognju telesnosti nastopa instrumentalna Lua d'inverno. Začne se s prekrasnim zvokom piščali, ki s svojimi toni ustvari še eno podobo zimske pokrajine, v kateri sneg pršec dviguje veter v obliki igranja nedistorzirane kitare. Tako vsi prej predstavljeni vrhunci človeške telesnosti ostajajo majhnost v širokem svetu vsega, kar ga obdaja.

Precej živahnejša od hladno naravo predstavljajoče predhodnice zveni v celoti v portugalščini zapeta Trebaruna. Gre za prvo od dveh koračnic na plošči. Prepojena je z etno elementi, vendar ostaja trdno in v tirnicah metalske kitarske distorzije. Raba globljega čistega moškega glasu in tempo dajeta njeni izhodiščno morda (zaradi klaviaturskih melodij) napitniški naravi močan epski prizvok. Gre za napev medsebojnega opogumljanja pred kakšnim dogodkom (kot je na primer lov), ki se lahko tragično konča? Morda; v vsakem primeru pesem lepo sodi na ploščo.

Z Vampirio nas Moonspell spet ponesejo v svet baročnega mračno-erotičnega vampirizma.² Pesem je v bistvu pripoved oziroma mračna zgodba, v kateri raba klaviatur in bobnov dramatično zapleta tisto, kar z deklamiranjem pripoveduje Fernando (tokrat najverjetneje namenoma z očitno bolj »vzhodnoevropsko – vampirsko« zvenečo angleščino). V pesem se nekje do polovice ne vključijo kitare, in ko se (skupaj z ostrejšim vokalom), se slednja razživi v vsej svoji moči in intenzivnosti (tudi izražanja čustvenosti). Njena silovitost najbolj izbruhne v glasbeno vokalni (sploh vokalni) izvedbi zadnje kitice pesmi – Vampiria poleti! Sam pesem doživljam le kot predpripravo oziroma prvi del njej sledeče, meni najljubše pesmi na plošči: An Erotic Alchemy. Ta svet mračne erotike prikazuje v vsej intenzivnosti strasti čustveno telesnega stika in združitve. Tu ni več dvorjenja, je le močan in globok telesni dotik, osvobojen zapovedi, sramu in predsodkov, ki kliče, se vzpenja in stopnjuje k potešitvi. V začetku tak ambient ustvarja predvsem melodija klaviatur, ki jo blago spremlja kitara ter petje z globokim čistim glasom. Posnetki čutnih ženskih deklamacij stopnjujejo napetost takega ambienta, enako tudi raba citatov grofa De Sada. »/…/ and kill me again or take me as I am, for I shall not change… Never!« in zaključno vprašanje: »Bi umrl(-a) za (vse) to?« Dokončno, fatalno, fenomenalno!

In za konec še atomska bomba – Alma Mater. Udarna koračnica, ki panteistično slavi edino pravo sveto mati  – mati naravo, nikogar ne pusti indiferentnega. Melodično žaganje kitar nas zgrabi in bobnanje vrže v vrtinec metalsko plemenskega plesa. Fernando uporablja odtenek grim krik vokala, razen v refrenskem delu, prelepo zapetem v portugalščini, kjer poje s čistim, globokim in malenkost suho pridušenim glasom; v rabi je tudi večglasno petje. Tako se porodi pesem, ki je butanje morskih valov, je moč nevihte, je silovitost potresa in/ali eksplozija vulkana. Je jesen v kaosu svoje barvitosti, je zima v svoji hladni čistosti, je pomlad v svoji dinamiki vrelega porajajočega novega življenja in je poletje v vsem svojem bogastvu. Je vse to in še več! Je zadnja pesem na plošči, vendar njena naloga ni kazati na konec nečesa, marveč njeno mogočno, kot poplavno hudourniško vodovje dere naprej ter ohranja naše zanimanje in navdušenje nad vsem, kar je skupina prikazala s ploščo naprej in še naprej.³ V gabaritih bolj gothic (black) metala gre za »zapojmo skupaj« pesem, podobno, kot je to Mother North v splošnih okvirih black metala. Popolna pika na i na popolni plošči!

Ker letos mineva 30 let od njene izdaje, iskreno upam, da ji bodo Moonspell posvetili posebno pozornost in na ljubljanskem koncertu z nje odigrali čim več pesmi.⁴ No, v vsakem primeru bom na koncert šel, saj Moonspell ne razočarajo, in tudi če ne bodo namenili dolžne pozornosti pesmim z recenzirane plošče, vem, da bom s koncertom zadovoljen. Luzitanski volkovi, slišim vaš klic in sledim vašemu tuljenju!


[1] Gre tudi za ploščo, s katero je skupina napovedala prehod iz blacka v gothic metal.
[2] Kot take, seveda ob razširitvi na vsaj še enkrat toliko kitic, se je ne bi sramovali niti kakšni Cradle of Filth.
[3] Tudi mimo morda nekaterih njenih ne tako dobrih naslednic.
[4] Ne bi se branil, če bi se odločili odigrati kar celo.