Tri leta po Ofidians Manifest imamo ponovno opravka s studijsko izdajo iz hiše Kampfar. Toda tokrat ne gre za nov dolgometražec, temveč po 24 letih ponovno za EP. Ta nosi naslov Urkraft, kar bi lahko prevedli kot »elementarna sila«, in prinaša dva nova komada v skupni dolžini nekaj več kot 16 minut.

Povprečna dolžina posameznega komada ne ponuja možnosti primerjanja z zadnjimi albumi, kjer so komadi v povprečju šteli okoli šest minut. Za tovrstne primerjave se je treba vrniti do povratnega albuma Kvass, s katerim so se norveški pogani po večletnem premoru vrnili na sceno. Toda ne pričakujte albuma Kvass številka dva, temveč pričakujte takratni pristop do pisanja komadov z današnjimi ritmi in melodijami iz hiše Kampfar. Na ta način si boste tudi najlažje predstavljali tisto »elementarnost«, ki jo Kampfar nagovarjajo z naslovom: čas vikingov, čas z naravo, čas mistike. Uvodni groovy ritualističen začetek, ki je zgrajen na bobnih, bas kitari in zborovskem petju, v mojih ušesih zelo dobro upodablja naštete elementarne sile, vendar pa ne predstavlja celote, ki jo plošček ponuja. Kampfar se namreč hitro vrnejo k ustaljenim ritmom in predvsem zvoku, zaradi česar seveda skorajda ni moč zgrešiti, za katerega izvajalca gre, kar jim pa ob odličnih in raznolikih predhodnih albumih štejem v minus. Ob dveh tako dolgih komadih bi bilo malo manj poznanega dosti bolj dobrodošlo, saj oba komada celostno gledano dejansko ponujata tudi dovolj tega.

In kar je še opazno: komada sta sicer razgibano strukturirana, tako da jih sestavljajo tako počasni kot hitri deli, a celostno gledano je plošček nekoliko počasnejše narave, kot smo to od Kampfar vajeni. No, morda je pa to ta drugačnost, s katero nas bodo Kampfar poskušali prepričati v živo.