Dave Mustaine že od 1992 ni več public enemy no. 1. Takrat je voditelj MTVjevske osveščevalno-obveščevalne oddaje za mladino, ki je celotno poletje pokrivala predvolilno kampanjo in glavno nacionalno skupščino demokratov (zborovanja, na katerih člani stranke nominirajo in izbirajo svoje predsedniške kandidate), le-te odločno zagovarjal ter njihovega kasneje izvoljenega kandidata Billa Clintona in si predvsem pri republikancih pridobil prej omenjeni vzdevek. Do 1994 je (kot eden izmed prvih metal glasbenikov) ugotovil, da »New World Order« (eden izmed recikliranih session komadov z albuma Youthanasia, ki se je znašel na Th1rt3en) nadzira pravzaprav vse kar leze in gre. Postavil je prvo uradno spletno stran metal banda sploh (jap, Megadeth stran stoji na medmrežju že od leta 1994) ter se dokončno vdal, izdal še eno odlično ploščo (Crpytic Writings), nato pa pod vplivom založbe ter znanega country pop producenta Dana Huffa (Faith Hill, Michael Jackson) dokončno potonil z Risk, ki se je izkazal za nepotrebno in neumno tveganje. Zanimivo, da se je skozi devetdeseta celovito odlično prebil, pravzaprav trikrat bolj (komercialno) uspešno, kot skozi osemdeseta. Kljub vsemu je glavno dejstvo in dosežek njegovega življenja povsem preprost: Mustaine je še vedno bolj metalski, neoporečen v očeh večine metalcev, starih in novih, v vsakem primeru bolj kot njegovi vseglobalno vedno bolj »bratje« v Metallici, in kljub oportunizmu z/po Risk mu, roko na kovinsko srce, kaj preveč ne moremo očitati.
Th1r3en je trinajsta studijska plošča skupine. Mustaine rad poudari, da za številom stoji veliko simbolike (pri trinajstih je začel igrati kitaro, pri trinajstih je dobil prve hard rock plošče – prve Judas Priest na primer, trinajstega ima rojstni dan, trinajsta plošča, pri trinajstih je izgubil nedolžnost, kajne?, itd.) in da je plošča izključno pozitivna zanj ter band sam, ker se je med dvanajsto in trinajsto ploščo zgodila »The Big 4«, pomiritev z Metallico, turneja s Slayer, ni se ločil, čeprav je postopek že stekel (še pomembneje kot izguba nedolžnosti, kajne?) itd. Kaj pa LP pravi v notah?
Odpre se z znanim komadom iz igrice Sudden Death, ki je javen že kakšno leto, nadaljuje pa s Public Enemy no. 1. Sledi punkovsko obaravni Who's Life (Is It Anyways), kjer Mustaine v svojem slogu zarenči o oblačilih in podobno. Dave ve, kako svet deluje, zato vedno znova opozarja na politično nekorektnost ter spodbuja metalce (in ostale) k izobraževanju in razširitvi obzorij, iskanju resnice itd. (We The People, na novo posneta New World Order in Millenium Of The Blind ter ostali govorijo prav o tem).
Solaže ostajajo v bluesiranju, Dave ne odstopa od filingaških pasaž in odvrača razne arpeggio/sweep/ultra hitre pasaže, ki jih prepušča klasično izobraženemu Chrisu Brodericku, ki je kopija vseh Shrapnel Records kitaristov iz osemdesetih, brez lastne identitete, zadnji res dober in izviren solo pa je odigral pred približno desetimi leti pri Jag Panzer. Drover kož prav nič ne muči, osnovnost je lepa čednost, a le na plošči, ko ga ne vidimo. V živo gledana nezanimivost je neznosna, po štirih ogledih Megadeth v zadnjih dveh letih si bom naslednjič raje zatisnil oči. No, na srečo individualni kreativni lapsusi ne izničujejo kvalitete komadov, ki so odlično, a preprosto zaranžirani (Trust, Youthanasia).
Studijski povratek nizkotonca Ellefsona, ki je svojo opremo minimaliziral na osnovne komponente (glava, boks, priključena direktno v bas, brez predojačevalcev, efektov itd.) daje odlično podlago celotnemu kitarskemu cirkusu; Ellefson je pravzaprav najsvetlejša točka celotnega albuma. Vidi in sliši se, da izvrstno razume vlogo bas kitare v metal bandu in dejstvo odlično demonstrira. Osnovne linije in nekaj odličnih izletov v visokotonske olepšave so odlični. »Avtomobilska« Fast Lane in odlični Black Swan ter Wrecker in Deadly Nightshade sledijo v drugi polovici plošče, ki jo zaključuje trinajsti komad, imenovan, hja, 13, kaj pa drugega. Eden daljših Megadeth komadov v zadnjih letih lepo zaključi ploščo, ki bi lahko bila boljša, a pomislite: lahko bi bila veliko slabša. Na srečo ni, Megadeth pa ob tokrat nižje ležečih vokalnih linijah, ki Mustaina ne bodo ovirale v živo, le preverite na odrih, dokler na njih še stojijo (in igrajo 13 komadov).