Messiah’s Kiss – Metal
Messiah’s Kiss
Metal
Steamhammer/Panika Records, 2004
11. 5. 2004
Messiah’s Kiss so si s prvencem Prayer For The Dying in turnejo z Doro pridobili veliko simpatij med privrženci klasičnega heavy metala. Uspeli začetek sedaj potrjujejo z drugim albumom Metal.
Oskarja za izbiro naslova si ravno ne zaslužijo, kot tudi ne za originalnost po glasbeni plati, a nič drugače ni bilo tudi že na prvencu. Messiah’s Kiss ostajajo pri tradicionalnih heavy metal zvokih, Metal pa zaradi surove produkcije Nikola Kotzeva zveni še bolj 80’s kot prvenec. So pa svoj spekter nekoliko razširili in nekoliko več pozornosti namenili tudi počasnejšim ritmom. Prayer For The Dying je bil večinoma power od začetka do konca, tu pa pesmi dosti bolj variirajo v tempu, z baladno Tears In The Rain (s prisotnim ženskim vokalom) so pokazali tudi svojo nežnejšo plat. Naslovu albuma primerno so naredili zelo klišejsko metal himno Metal ‘til We Die, ki že kar preveč spominja na Manowar. Pri njej pa pride do izraza močno poudarjena bass linija, ki igra pomembno vlogo na celem albumu. Le-ta ima več boljših momentov kot je prej omenjena skladba, recimo energična Hell Or Victory ali pa trša Believer sta že tak primer. Nekdo v bandu pa mora biti Running Wild fan, kajti album ponovno zaključijo (pasje renčanje čisto na koncu je izvzeto) s piratsko obarvano himno, The Edge Of Eternity.
Messiah’s Kiss z Metal sicer niso tako presenetili kot prvič, na določenih mestih jim manjka nekaj svežine, so pa svoje delo opravili čisto OK.
Matjaž
Oskarja za izbiro naslova si ravno ne zaslužijo, kot tudi ne za originalnost po glasbeni plati, a nič drugače ni bilo tudi že na prvencu. Messiah’s Kiss ostajajo pri tradicionalnih heavy metal zvokih, Metal pa zaradi surove produkcije Nikola Kotzeva zveni še bolj 80’s kot prvenec. So pa svoj spekter nekoliko razširili in nekoliko več pozornosti namenili tudi počasnejšim ritmom. Prayer For The Dying je bil večinoma power od začetka do konca, tu pa pesmi dosti bolj variirajo v tempu, z baladno Tears In The Rain (s prisotnim ženskim vokalom) so pokazali tudi svojo nežnejšo plat. Naslovu albuma primerno so naredili zelo klišejsko metal himno Metal ‘til We Die, ki že kar preveč spominja na Manowar. Pri njej pa pride do izraza močno poudarjena bass linija, ki igra pomembno vlogo na celem albumu. Le-ta ima več boljših momentov kot je prej omenjena skladba, recimo energična Hell Or Victory ali pa trša Believer sta že tak primer. Nekdo v bandu pa mora biti Running Wild fan, kajti album ponovno zaključijo (pasje renčanje čisto na koncu je izvzeto) s piratsko obarvano himno, The Edge Of Eternity.
Messiah’s Kiss z Metal sicer niso tako presenetili kot prvič, na določenih mestih jim manjka nekaj svežine, so pa svoje delo opravili čisto OK.
Matjaž
Avtor:Matjaž Prešeren
Vse recenzije
