Končno! Po vseh prelaganjih je le izšel eden najbolj pričakovanih albumov leta 2003 in naslednik zame najboljšega albuma, katerega letnica izida se začne s številko 2. Da bodo Nevermore na Enemies Of Reality prekosili predhodnika ni bilo za pričakovati (ali je to sploh možno?), kot tudi ni bilo bojazni, da bi albumu manjkalo kvalitete.
Nevermore se na novem albumu niso držali zmagovite Dead Heart In A Dead World formule, ampak so se spustili v še trše, brutalnejše vode, ki ponekod že mejijo na death metal. Začetno, naslovno skladbo spremljajo modernejši thrasherski ritmi, v refrenu pa spominja na najbolj melodične momente prejšnjega albuma. Kitarski genij Jeff Loomis ponovno demonstrira neverjetne kombinacije melodičnih solaž in trdih riffov, ki dosežejo vrh pri Ambivalent. Warrelov vokal je poln agresije in jeze kot tudi emocij, ki najbolj do izraza pridejo pri refrenih in baladnih Tomorrow Turned Into Yesterday ter Who Decides. Poleg naslovne sta to pesmi, na katere se najhitreje navadimo, ostale potrebujejo več poslušanj. Tako je bilo že recimo pri Politics Of Ecstasy, tu pa so kompozicije še kompleksnejše in udarnejše. Tudi ritem sekcija je intenzivna kot še nikoli, kar se najbolje izraža pri thrasherskih Never Purify in Seed Awakening, v kombinaciji z melodičnim refrenom tudi pri modernejši I, Voyager. Zanimiv in malce nenavaden je eksperiment Noumenon s hipnotičnim vokalom in temačnostjo, ki smo je pri njih že navajeni.
Glasbeno si Enemies Of Reality zasluži oceno odlično, žal pa splošni vtis pokvari »umazana« produkcija in le dobrih štirideset minut igranega časa.

Matjaž