Čeprav Nocturnal Rites obstajajo že dolgo časa, so bolj znani postali šele po letu 1998, ko jih je pod svoje okrilje vzela Century Media, kjer so posneli svoj drugi album, Tales Of Mystery And Imagination. Na tem in na naslednjem albumu so igrali melodični heavy metal, zaradi česar so bili dolgo v nemilosti medijev (predvsem švedskih), ki so jih imeli za drugorazredno kopijo Hamerfall.
Z njihovim novim albumom Afterlife pa se bo to definitivno spremenilo. Po odhodu bivšega pevca Andersa je v band prišel Jonny Lindkvist, ki je pred leti že igral skupaj z bobnarjem Owejem. Jonny ima večjo sposobnost spreminjanja svojega vokala in se s tem bolje prilagajati glasbi, poleg tega pa ima tudi bolj hrapav vokal od svojega predhodnika, tako da zveni njihova glasba še trše. Vendar pa glavni razlog za trši zvok ni vokal, temveč sprememba načina igranja. Iz prej melodičnega "happy" metala so prešli na power metal, ki spominja na Riot v osemdesetih. Glasba je malce počasnejša (a še vedno hitra) kot doslej, zato pa bolj trda in surova. Na plošči ni nobene balade, le 40 minut čistega power metala, brez kakršnihkoli "lepotnih" okraskov. Navdušujeta pa predvsem uvodni pesmi Afterlife in Wake Up Dead.
Vsekakor so Nocturnal Rites z Afterlife naredili ploščo, ki mora spremeniti njihov položaj v očeh medijev. To ni nikakršna kopija Hamerfall, to so Nocturnal Rites!

Matjaž