Battle Cry, Die By The Blade, Holy Martyr, Eye Of The Storm, The Curse... Še pomnite, tovariši? Da, govorim o komadih Omen, dobrih, starih komadih. Band po dveh desetletjih (od originalne zasedbe je ostal le kitarist Kenny Powell) še vedno obstaja in pred nami je njihov najnovejši izdelek.
Eternal Black Dawn se sicer začne udarno, kmalu pa album postane preveč neizrazit in mlačen. Komadi se kljub kratki minutaži vlečejo in so dolgočasni. Ob poslušanju albuma se je težko znebiti slabega priokusa, ki ga povzroča pasivnost vokalista Kevina Goocherja. Le-ta se nikakor ne more primerjati z legendarnima J.D. Kimballom (R.I.P.) in Coburnom Pharrom. Kje je surovost vokala, kot smo jo slišali pri komadu Bounty Hunter? Kje so hitri bobni iz komada The Curse? Kje je epičnost iz Battle Cry? Kje so hitri riffi iz Termination? Žal jih ni.
No ja, ni vse tako črno. Na albumu je tudi nekaj izjem. To sta prva komada, 1000 Year Reign in naslovni Eternal Black Dawn, ki bi bila lahko tudi na kakšnem 15 let starejšem albumu. Morda bi sem lahko uvrstili tudi Chaos In The Cathedra, ostali komadi pa ne spadajo v to kategorijo. Sploh bi lahko izpustili medley The Specter Of Battles Past (sestavljen iz Make Me Your King, Dragon's Breath, Die By The Blade in Nightmares), saj originalnim izvedbam ne seže do kolen in ne vem, če kaj pripomore k temu, da bi koga pritegnil k nakupu starejših albumov.
Kljub mlačnosti Eternal Black Dawn nakazuje vrnitev Omen na stara pota. Na srečo, saj je bil predhodnik Reopening The Gates popolna brca v temo.

Peter