Po dveletni odsotnosti se bivši Naglfar frontman in kitarist Jens Ryden vrača z novim projektom Profundi. Njegov povratek pa nekoliko spominja na začetek Arturjeve (Felicijan) vrnitve z Dekadent. Pri Profundi gre za one man band, vse, kar se sliši in vidi na ploščku, je ustvaril Jens sam.
Pričakovano se Ryden tu ni preveč oddaljil od tistega, kar je počel pri Naglfar in tako The Omega Rising v določeni meri spominja na zgodnje izdelke njegovega prejšnjega banda. Glavna razlika je v tem, da je tu tempo še dodatno navil in se spustil v hitre, brezkompromisne Marduk, Dark Funeral napade. Večina albuma je odigrana v ultrasonični hitrosti; ponekod ob pomoči dodanih zvočnih efektov dobiš občutek bližanja konca sveta – pravi apokaliptični kaos. Kljub temu je prepoznati tipično hladno skandinavsko atmosfero, ki jo producirajo ostri, intenzivni riffi in agresivni, kričeči, karakterni Jensov vokal. Album nima tako značilnih melodij kot jih imajo Naglfar, kljub temu pa se na tem področju delno približajo Emperor. Ubijalski ritem občasno prekinja z mirnejšimi, headbangerskimi deli ali pa klaviatursko podprtimi. A klaviature večinoma nosijo zvok orgel, nekaj pa je tudi klasičnih simfoničnih black metal vložkov. To albumu dobro dene, tako kot jasne, bliskovite solaže, ki jih vključi v določene skladbe. Material je dokaj kompleksno zastavljen, intenzivnost dogajanja je visoka skozi cel album, manjši manjko je le prevelika medsebojna podobnost nekaterih skladb. The Omega Rising ni tako močan kot Naglfar albumi, uspel povratek pa vsekakor je.

Matjaž