Še prva polovica januarja ni minila, jaz pa imam pod pasom že drugi koncert, ni slabo! Januar ima zame v koncertnem smislu poseben pomen, saj je bilo prej pravilo kot izjema, da januarja koncertno dogajanje preide v zimski spanec in se koncertna prizorišča prebudijo v začetku februarja. Vsaj tak splošen trend sem dokumentiral v svoji dolgoletni koncertni karieri, kaj pa vi? Po covidu kaže, da se je trend obrnil in imam občutek, kot da 1) organizatorji/bandi želijo (finančno) nadoknaditi izgubljeni dve leti in 2) izkoristiti podarjeni čas, saj je lahko naslednja pandemija za vogalom.

Tokrat sem bil v Explosivu, katerega praga nisem prestopil vse od Morbidfesta 2025, ko so godli deathmetalski očaki Possessed s prijatelji. Ker na povprečen torek ob 17.30 nisem računal na prometni zamašek v Gradcu, sem se po poti cijazil kar 45 minut, kar bi mi v normalnih prometnih okoliščinah vzelo okoli 20 minut. Pomislil sem na uboge pare, ki se tak čas ob trdi temi vračajo domov in imajo pred sabo le še par ur življenja, preden jih vzame utrujenost. V tem kontekstu sem pomislil tudi na feministke – je to res emancipacija, o kateri so sanjale? Jaz osebno sem rajši doma, gospodinjim, kuham, perem perilo, vmes pa preberem kakšen dober prispevek na Paranoidu in si odprem pivo. Kar imejte vaše tako imenovane »kariere«! S temi mislimi sem nervozen tekmoval s prometom, rdečimi lučmi in poledico na pločnikih, ko sem hitel v Explosiv. Zamujal sem že 20 minut!

V naglici prihitim v dvorano, da v tistih nekaj minutah, ki so mi še ostale, poslikam prvi band. V avtomatskem načinu pritiskam na sprožilec fotoaparata, da ta ne zmore shranjevati posnetkov, ko mi zablokirajo možgani – a slišim prav? Power metal? Danes?? Odložil sem aparat in se na lastna ušesa in oči prepričal, da res slišim prešerne junaške melodije in clean vokale poleg growlov. Žal se je nastop končal prehitro, da bi si lahko ustvaril celotno sliko o zvoku banda, tako da razen tega, da je band imel izjemno pisane in močne mavrične odtenke svetlobe, ne morem dodati. Na sporedu je bila druga, recimo, predskupina. Black metal. Luči so zamrle, megla, tema, atmosferičnost (a ne glasbena). Halls of Oblivion so s kapucami in temnimi ogrinjali stregli melodičen black metal, ki se je resnici na ljubo bolj prilegal današnjemu glasbenemu sporedu. Setliste nisem nikjer videl, da bi jo lahko slikal, zato lahko le logično sklepam, da je band levji delež seta posvetil aktualnemu albumu Eighteen Hundred and Froze to Death (2023), pod žaromete pa se je verjetno prikradel tudi kak komad s prvega izmed skupno dveh studijskih albumov, Endtime Poetry (2019). Dvorana ni bila pretirano polna, kar je bilo glede na časovnico, če sem iskren, pričakovano. Večer je bil še mlad in prvi »headlinerji« Hate še sploh niso začeli.

Med menjavo na odru in čakanjem na Hate se je čez oder razprostrla velika zavesa, da bi branila pogled na tehnične priprave za njo ter dodala element presenečenja ob začetku seta. Profesionalno, ni kaj. Ko ravno pišem o profesionalnosti – Hate so bili v tej kategoriji zmagovalci večera. Natisnjene setliste – da! Odrski rekviziti – da! Maškare – da! Luči – da! Izpiljen zvok – da! Profesionalno obnašanje na odru – da! Ob prihodu na oder sta kitarist in basist sinhrono vsak na svoji strani odra z izbuljenimi očmi in nadvse zabavnimi grimasami buljila v ljudi v prvi vrsti, dokler ju nista njuna inštrumenta poklicala k dolžnosti. »Profesionalnost« je beseda, s katero bi lahko opisal celoten nastop. Zvočno se Hate z blackened death metalom in nadvse podobno barvo glasu klanjajo rojakom Behemoth. Hate se ni bilo treba posebej truditi, da so me očarali, saj so me že lani na Kaltenbach Open Airu … Uspelo mi je slikati setlisto in zato lahko suvereno trdim, da so igrali naslednje komade iz obsežne diskografije: Sovereign Sanctity, Erebos, The Wolf Queen, Bellum Regiis, Iphigenia, Rugia, The Vanguard.

Ah, Arkona! Bil sem priložnostni fan tiste dni na faksu, tega bo okoli 15 let. Z Arkono sem izgubil sled, še sam ne vem, zakaj – sumim, da sem na neki točki naletel na preveč folk zvenečih komadov, ki mi takrat niso odgovarjali, in sem jih odpisal. Posledično sem pozabil, da premorejo Arkona dosti blackmetalskih blastbeatovskih prvin, ki pa mi vedno sedejo! Ko sem jih po tolikšnem času spet gledal v živo na odru, sem bil presenečen nad Mašino energijo in vokalnimi sposobnostmi – čustev polnimi clean vokali kot tudi zverinskimi kriki. Poganskemu metalu je bila primerna atmosfera, ki je v tančico meglenih skrivnosti ovila kvartet na odru, kot v globočinah temnega gozdu, kjer se ob enakonočju dogajajo čud(ež)ne stvari! Skesan sem se odločil, da bom nadoknadil izgubljeni čas in preposlušal Arkonino glasbo, ki sem jo prezrl skozi leta. Če me otroci kdaj vprašajo – da, našel sem svojo Mašo in medveda.

Čas za veliki finale se je bližal. Patriarkh so v Explosivu žgali pred slabim letom dni, a še pod starim imenom »Batushka«. Vidite, kako se stvari same od sebe razrešijo, če jim damo čas? Zdaj ni več debate o dveh Batushkah in tem, katera je »prava« in »boljša«. Naši južni brati bi današnjo odrsko scenografijo opisali kot »isto sranje, drugo pakovanje« – a da ne bo nesporazuma, ta primerjava ni mišljena žaljivo, ampak izključno kot pesniško izrazno sredstvo, s katerim lahko na manj suhoparen način zapišem: »Četudi se je band preimenoval, je na odru vse videti isto kot pred spremembo imena na koncertu iz leta 2024.« Videlo se je, da je band vizualna pojava in ljudje ne hodijo na koncert izključno zaradi glasbe, temveč tudi zaradi teatralnosti. Večina publike je z dvignjenimi telefoni spremljala dogajanje skozi ekran, ko so Patriarkh zavzeli oder. Zakriti obrazi, podobno kot Kanonenfiber, pravoslavni sakralni objekti, ikone in tako naprej – vabljeni k ogledu galerije. Setliste, iskreno, nisem podrobno spremljal, poleg tega pa mi neznanje cirilice sproža glavobole. Zato ne bom z gotovostjo trdil, kaj so igrali. Če je verjeti besedam naključnega obiskovalca, ki sem ga povprašal in se je oklical za poznavalca, so Patriarkh promovirali najnovejši album Пророк Илия / Prorok Ilja (2025) in igrali nekaj med Wierszalin I in Wierszalin VIII.

Januar je zelo milosten in prijazen do mene v koncertnem oziru. Življenje je pod črto navsezadnje res pravično, da uravnoteža prijetno z manj neprijetnim. Pa saj, to modrost srednje poti in da nobeno pretiravanje v katerokoli smer ni dobro, je že davno tega odkril Buda (mi pa se danes vračamo po polžje v prometnih konicah ob 18.00 utrujeni in nelagodni iz služb po temi skozi mesto). Naj razume, kdor zmore.